Dan kot vsakdan.
Spoznanje, bolečina.
Nemoč nad samim sabo.
Izdaja, odtujitev.

Nič ni več sveto.
Izgubljena v svetu...
tavam in se zaletavam kot vešča
brezglavo v svoja namišljena sonca.

In prosim ta zrak in to vodo,
vse to zeleno in živalsko,
brstenje, žuborenje, šumenje,
za kapljo modrosti,
za čisto majhen nasvetek.

Kako za boga naj živim to življenje,
ujeto v preozke meje moje biti?
Kako mirno je tu med njimi,
izgleda tako preprosto,..izgleda