Premikaš se v meni,
si moči nabiraš,
rasteš skrivno,
tiho me nažiraš,
majhna klica smrti,
dobro te zalivam,
te bodrim,
te čutim,
ko deliš mi bolečino,
ne morem te pregnati,
le čakati,
vendar časa je vse manj,
kmalu se boš razbohotil,
mi pokazal konec,
medtem z mano se mastil,
tebi je vseeno,
ti tako živiš,
da svojo hrano umoriš,
rekel bi ti:

Čeprav te videl nisem
in te davno ni,
jaz poznam te,
iščem te v širjavah,
objokujem tvoje
mrtve, žalostne oči,
zakaj si moral iti,
ni rešil te pogum,
ne modrost globoka,
niti močna roka,
glas tvoj bil je prešibak,
zaman si pel,
brezupno molil,
ni uslišal te veliki Oče,
k sebi te je vzel.

Skrita v koreninici
je mešala zemljo in vodo.
Ni se mogla odločiti
ali bo rasla v zemljo
ali nad njo.
Vse smeri rasti so možne.
V temi je izgubljala toploto
in svetlobo.
Nekega dne se je začela pogrezati.
Opazila je, da je začela rasti
in da svetloba raztaplja
vso temo.
Oči so se ji odpočile
na cvetu,
ki je iz nje pognal
v toplem vetru z juga.

Boriti se za svete pravice,
svete pravice duha.
Svobodo.
Onkraj konca.
Sedaj in tule.
Z vsemi močmi.
Za zrno peska.
Za dih iz svojih prsi.
Da mrmranje postane glas.
Slišen glas.
Za plezanje iz sebe.
Za vprašanja in odgovore.
Odplesati odznotraj.
Odpeti navzven.
Glasno.

Obleka čuva tvoje telo.
Obleka je koristen rekvizit,
ki varuje, da se pogledi ne odtiskajo
na tvojo kožo in ti ne puščajo
pekočih znamenj ožigalkarjev
na njej in na bančnem računu.
Neugodno je, če ti na koži pustijo garje,
da po tebi gomazijo te male živalce
in ti ne pustijo zaspati.

Kaj je telo, ve le tisti, ki se tujemu
poželjivemu pogledu nagote upira,
ko od žeje tuji pogledi
dežujejo po njem in ga spirajo.

Daj meni sebe, čeprav le za hip.
Ubija me žalost, zastaja utrip.

Še si želim dotika nežnih rok.
Ali kdaj slišiš moj tihi jok?

Nemočna sem, da kaj spremenim.
Da bi le vedel, ko ponoči ne spim.

Upi odhajajo, trese me mraz.
Še vedno pred mano tvoj svetli obraz.

A kako naj pozabim sijaj modrih oči.
Nenehno si srce tvoje ljubezni želi.

Prvo oko je svobodno,
drugo se predaja ujetništvu,
tretje oko je skrito
na laserskem žarku;
opazuje se in se ne more
vedno opredeliti.
Ima na veki čarovniško metlo,
ki spreminja človeka
v govorečega dvonožca.
Znotraj ima tretje oko
na tisoče soban in v vsaki
je svoboda v ujetništvu.
Tretje oko ima dva vprežna
konja, razbrazdano čelo
in nategnjene mišice.

Ko sem iskala nove obraze odrešitve
v tem postaranem svetu luskin,
sem našla asimetrične ljudi,
ki so z enim delom obličja
namakali vid v beli slepoti;
z drugim delom pa so bili erotični
in nasmejani iz golega upanja,
da ne bi kot vrsta izumrli
in ob tem so žareli, da se
drug drugemu ne bi zamerili
pri pomembnem opravilu,
ko so se parili in vstopali pod
dežnik blaznosti med ruvanjem
potnih in pijanih teles
in vstopali na ladjo nesmrtnosti
in si nanjo nalagali dobrine,
ki jih na tem dolgem potovanju.
zagotovo ne bodo potrebovali.

V poletje se pomlad spreminja,
po znanih stezah hodim sam,
hrepenenje se v dušo zgrinja,
spomin je vse, kar še imam.

Ko pobožam drobno rožo,
ogenj žge me v dlaneh,
rad bi čutil tvojo kožo
in poslušal zlati smeh.

Sonce greje moja lica,
veter solze mi suši,
v srcu me skeli resnica,
da si šla, da te več ni.

Najhujši je vihar,
ki v zaprtem si moči nabira,
bolj kot se vrti,
manjši prostor je v moji glavi
in potem udari ven,
se v tuje glave zaletava,
hrumi,

ko malo se poleže,
vrne se v svojo domovino,
brez počitka,
spet vrti se,
moč nabira,

Kakšna naj bo prava pesem,
da bo zadehtela in zalegla,
da bo služila kot žepna svetilka
v temi. V verze vtkan vesel obraz,
ki opogumlja z radostno besedo;
morda pesem, ki kaže mišice
in kazalec ali pesem, ki ima v kožo
vtetovirano zgodbo življenja?
Kakor koli že, stih se rodi.
To niso besede, ki se jih da
kontrolirati z merili koristnosti.
Odrine jih skozi prostor srca v čas.
Se odluščijo in odtrgajo od tebe.
Imajo svoj spomin, svoje živo tkivo.
Zarisujejo in odtiskujejo v ljudeh,
ki jih berejo, svojo bol, veselje
in razmišljanje. Žarijo s svojimi
belimi zobmi in kažejo svoje
razpoloženje. Vedno so po meri
tistega, ki jih je napisal.
So kot pomlad, ki vsako leto
požene travne bilke in se razcveti.

Koliko krivic lahko naredijo ljudje,
ki ne vedo za moja skrita čustva.
Ne vedo za majhne želje.
Tako majcene so, da jih s prostim
očesom ne vidijo. So brezglasne.
Iz njih valovijo nemi spomini.
Pokrite so s suhim listjem,
ki ga veter nanaša z bližnjega 'Brdca'.
Na mokre luskine kože ga je prilepil
in ustvaril humus, iz katerega
poganjajo kali in trnjeve rože.
Po barvi, odtisih in vonjavah zelenja
jih ločim. Te rastlinice me dihajo,
se pogovarjajo z menoj in častijo zemljo.
Koliko tišine in prostora je v njih,
koliko čistih preprostih spominov,
koliko travnatega semenja, rož
in sadnih dreves obudijo.

V majhnem zaselku Kozjapara
sem bila na podstrešju stare domačije,
ki služi za shranjevanje orodja.
Vse je zapuščeno. Tišina.
Pajčevina in prah. Stopnice škripajo,
zidovje odpada, streha pušča,
tramovi gnijejo, pod trohni.
To je svet, ki ne obstaja več.
Zdavnaj je tu izumrlo življenje.
Prednikov, ki so se tu rodili,
že zdavnaj ni več med živimi.

Vame so se zagrebla imena
prednikov, ki so jih na tramove
zapisovali otroci prejšnjega rodu.
Tu prezimuje čas,
tu prezimuje star spomin.
Nobena senca se več ne premakne.
Jate duhov orjejo po prahu
in oživijo ob bledem luninem ščipu,
ki posije skozi lino
v orumenelo knjigo ter suhljato
in osivelo podobo ženice,
ki ni bila nikoli rojena za to,
da bi odložili njeno sliko v album.

Vse svoje delo vračam zemlji.
Naj zgnije, kar je nepomembno,
in vzklije, kar je rodovitno.

Vsa svoja čustva podarjam morju.
Naj temna razbije v tisočih valih
in svetla preobrazi v bisere.

Vse svoje misli pošiljam soncu.
Naj se v njem upepelijo
ali spremenijo v sončne žarke.

Je kamen na cesti
in školjka v morju.
Je roža na travniku
in ptica v letu.
Je rojstvo začetek poti.
In je življenje
niz neprestanih skrbi in želja,
polno upanja in trepenenja
ter neraziskanih steza.

Za moj okus so prehrupni,
preglasno drvijo po ulicah,
prehitro vozijo avtomobile,
preglasni so v lokalih,
ko kričijo drug na drugega,
pregrobo ogovarjajo otroke.
So sužnji stvarem,
ki jih ne potrebujejo.
Ena sama čreda besed
in dejanj, ki sledi tropu.

Na mesto, da bi seme
raslo iz korenin v nebo,
poganja površinske kali.
Tako bled je odtenek rože.
Kako krhek je ključ življenja.
Kako spremenjen je okus
kloniranega sadeža,
ki mu je človek spremenil naravo.

Vstopi v igro moje predigre,
povleči me vase,
v ogenj neurja.
Iz oči mi spij sladki med
in se globoko umakni v nje.

Kos za kosom me zaužij
z enim samim namenom:
služiti ljubeznivim strastem,
ometuljiti srce s svojimi
ljubezenskimi organi,
požlahtniti zatočišče utehe,
sprožiti viharje ljubezenske
in čutne srče z nabreklim posilstvom,
kot čebela brenčati ob natrganih čipkah
tik ob velikem fantastičnem cvetu,
prižeti se kot koprneči list, milo vabeč,
da se dotakneva stene potešitve.

V tem pogubnem svetu,
se ne bova našla,
pa čeprav sva blizu,
čeprav sva si blizu.

V tem norem svetu,
sem te videl,
a le hodim za tabo,
a le oprezam za teboj.

Na tem čudnem svetu,
našel sem ekstazo,
le enkrat,
samo enkrat.

Moja prazna usta
okušajo tvoje suhe oči,
postavitev je pusta,
brez barv, svetlobe ni.

Izgubljam se v obilju
ne zaznavaš me,
strast po hrepenenju,
mine, ne vidiš se.

V dušo pride mir
ranljiva tišina,
predaleč je izvir,
trikotnik, bolečina.

Ko ni bilo obiska,
ni bilo prihodnosti,
ni bilo preteklosti,
bilo je srečanje z duhovi,

ko ni bilo luči,
ni bilo toplote,
ni bilo besede,
le strah skozi želodec,

ko je bil dan,
ni bilo veselja,
ni bilo sreče,
le uradni hlad.

Te greje,
te kdaj strese?

Tvoje misli,
se kdaj izgubijo?

Se zmotiš kdaj
in misliš name?

Te nekaj boža,
včasih, le za hip?

Ali kdaj zajočeš,
pa ne veš zakaj?

Mogočna kraljica
z glasovi nekdanjosti v svoji
krošnji, vzvišena sladka slast
ogrnjena z belo obleko,
mogočno drevo v nedrih trga
za Pretorjevo palačo v Kopru,
duša čiste tišine v zavetju,
skrita v belo tkanino
in vodnozelene liste,
mimohod zgodovine mesta,
ki je odvzemal dnevu luč.

Dan se znova začenja.
Zadošča korak,
kjer se ljubezen zaiskri.
Sledi še nov korak,
hoja in hrepeneč pogled
skoz poševne gostote.

Kazalo človeške knjige je v hrbtenici,
po poglavjih razdeljeno na vretenca.
Je lahko neizpolnjeno po pregibih,
popolnoma okostenelo po namenih,
ko hoče živeti nedotaknjeno,
belo, v omrtvičenem stanju,
z debelin nanosom malte.

Ko hodi, zasede celo ulico.
S sivino se že skoraj dotika neba.
Z govorečimi kostmi v telesu
daje razmeti, da je edini na svetu.
Njegov vrat je podoben žirafi.

Šla sem mimo in otipala
njegovo kožo. Segla sem mu v roko,
bila je gladka in mrzla kot steklo.
Neslišno sem se mu približala,
da bi slišala zvok njegovega srca,
pa nisem slišala utripov.