Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Podstresje_Gniloba_Spomini_Poezija

Podstrešje sreda, 7. junij 2006 @ 14:45 CEST Uporabnik: Tatjana Malec V majhnem zaselku Kozjapara sem bila na podstrešju stare domačije, ki služi za shranjevanje orodja. Vse je zapuščeno. Tišina. Pajčevina in prah. Stopnice škripajo, zidovje odpada, streha pušča, tramovi gnijejo, pod trohni. To je svet, ki ne obstaja več. Zdavnaj je tu izumrlo življenje. Prednikov, ki so se tu rodili, že zdavnaj ni več med živimi. Vame so se zagrebla imena prednikov, ki so jih na tramove zapisovali otroci prejšnjega rodu. Tu prezimuje čas, tu prezimuje star spomin. Nobena senca se več ne premakne. Jate duhov orjejo po prahu in oživijo ob bledem luninem ščipu, ki posije skozi lino v orumenelo knjigo ter suhljato in osivelo podobo ženice, ki ni bila nikoli rojena za to, da bi odložili njeno sliko v album. Vse hoče svoj mir. V domišljiji odprem skrinjo in tam zagledam belo babičino poročeno oblačilo, ki so ga preperele ličinke časa. Pokojna mati mi je pripovedovala, da je babica v to hišo pripeljala z vozom svojo doto: osemindvajset svilenih oblek, številne s čipkami okrašene predpasnike in vezene rjuhe. H hiši je babica s Planine prignala več glav vprežne živine. Na vozu je sijal rumeno zapečen pšenični kolač v znak blagostanja. Mogoče se je prav tu, na tem mestu babica skrivno ljubila z dedom in zaznamovala ta hip v nikoli dovršeno prihodnost. Prostor je bil teman, a v njem je zasvetila luč davnega spomina, ki mi ga je pričaral zob časa. Leta ne prizanašajo staremu poslopju, ki se pogreza in seseda vase. Razbita kolena in raztrgano krilo me spominajajo na otroške leta, ko sem se tod potikala in nosila vrečo koruze na glavi v Stoparjev mlin. Koliko svetlobnih dni so premlela vodna mlinska kolesa in kako se je vse spremenilo. Potok Vrnivec se oddaljuje in nosi stare spomine s seboj. Komentarji (1) www.pozitivke.net