Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/Podkev_Otrok_Prestol_Sreca

Svinec raztopite! nedelja, 18. junij 2006 @ 20:29 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Raztopite, vojščaki, ves svinec raztopite, zlijte ga v vodo in iz njega naj nastanejo odlitki, male podkvice, ki prinašajo srečo kot redke šitiriperesne deteljice. Podarite otrokom podkvico z oporočno inštanco pečata, tisto eruptivno moč duha z moralno roko, ki bo težila k prihodnosti in znala preseči spore in delitve iz preteklosti. Ko bo sonce poželo žito, zraslo iz krvi in ko bo izhlapel ves črvivi vonj preteklosti, ko bodo vaši zmaji strmoglavili z neba, ko boste za Božič slavili rojstvo svojega otroka in pozabili na kline lestev, da bi se dvignili s svojim zmagoslavjem do božjega prestola; ko boste iznašli veliki ključ, ki bo zaklenil neobvladljivo težo razlag, ki vam drobijo zobe in pustošijo usta; ko boste sprejeli trnjevo krono na svojo glavo in senco svoje roke spustili vertikalno ob svoje telo, se zastrmeli v padec zamaha in prisluhnili tišinam in spominom z vsemi ubitimi v sebi in samo za trenutek pomislili, da vojna ni zasnutek božjega načrta in da so nagonsko preživetvene potrebe služile, da je oživel splet animaličnih vsebin, podrejenih enemu smislu: da bi vladal iz svojega lastnega pomena. Tvoje razlage vedno najdejo velike utemeljitve in veličastne besede samohvale. Jaz pa več ne verjamem v preroške odrešitve, ki jih prinaša klanje in prelivanje krvi, ker rešitve s tem niso končano dejanje. Končajo se na parketu in za diplomatskimi mizami zmagovalcev, potem ko je svet razdeljen in se izstrelijo salve, s katerimi živi opozarjajo predvsem nase, ko sedajo na stole svojih položajev s sodčki modrosti v glavah kako voditi svet, da bodo imeli čimveč dobička in obljubljeno pečino za razgled na veliki pogači. Tebe, ki preveč govoričiš kako plemenito dejanje nosiš v sebi, niso srečali mrtvi pod zemljo, temveč živi z obilnim sendvičem kruha v rokah. Iz žita krvavih polj je zrasel ta kruh, ki ga ješ. Za klasje in ljulko, ki jo sedaj seješ in žanješ, so polja pognojili s svojim življenjem ljudje. Bili so samo ljudje. Tvoji bratje in sestre. Bili so iz istega tkiva, kot si ti. Eni so imeli kamen v roki, drugi svinec. Vsi so imeli domovino pod nogami, sanje in ideje, imeli so veliko prošenj, sprenevedavih podtikanj, obtožb, obžalovanj in kesanj. Bili so dobri in slabi, zamišljeni in gosto govoreči z nizom človeških posebnosti in idej. Nihče izmed njih ni bil samo dober in ne samo slab. Popoln ni bil nihče. Nekateri so bili tudi modri. Mnogi od modrih, so umrli in se umaknili manj modrim. Domača prst jim je bila notranje bistvo. Ideje je odnesel veter, vibracije vojne pa uničujejo nas. Drhtijo temačne noči spomina in prirejenih razlag. Vsi so vihteli meč za ideje, ki jih je nasul čas za sanje, ki so prebujale in pustošile, morile in oživljale. Bil je velik kaos. Bila je vojna! Komentarji (1) www.pozitivke.net