|  Raztopite, vojščaki, ves svinec raztopite,
zlijte ga v vodo in iz njega naj nastanejo
odlitki, male podkvice, ki prinašajo srečo
kot redke šitiriperesne deteljice.
Podarite otrokom podkvico z oporočno
inštanco pečata, tisto eruptivno moč duha
z moralno roko, ki bo težila k prihodnosti
in znala preseči spore in delitve iz preteklosti.
Ko bo sonce poželo žito, zraslo iz krvi
in ko bo izhlapel ves črvivi vonj preteklosti,
ko bodo vaši zmaji strmoglavili z neba,
ko boste za Božič slavili rojstvo svojega otroka
in pozabili na kline lestev, da bi se dvignili
s svojim zmagoslavjem do božjega prestola;
ko boste iznašli veliki ključ, ki bo zaklenil
neobvladljivo težo razlag, ki vam drobijo zobe
in pustošijo usta; ko boste sprejeli trnjevo krono
na svojo glavo in senco svoje roke spustili
vertikalno ob svoje telo, se zastrmeli v padec
zamaha in prisluhnili tišinam in spominom
z vsemi ubitimi v sebi in samo za trenutek
pomislili, da vojna ni zasnutek božjega načrta
in da so nagonsko preživetvene potrebe
služile, da je oživel splet animaličnih vsebin,
podrejenih enemu smislu: da bi vladal iz svojega
lastnega pomena. Tvoje razlage vedno najdejo
velike utemeljitve in veličastne besede samohvale.
Jaz pa več ne verjamem v preroške odrešitve,
ki jih prinaša klanje in prelivanje krvi,
ker rešitve s tem niso končano dejanje.
Končajo se na parketu in za diplomatskimi mizami
zmagovalcev, potem ko je svet razdeljen
in se izstrelijo salve, s katerimi
živi opozarjajo predvsem nase, ko sedajo na stole
svojih položajev s sodčki modrosti v glavah
kako voditi svet, da bodo imeli čimveč dobička
in obljubljeno pečino za razgled na veliki pogači.
Tebe, ki preveč govoričiš kako plemenito dejanje
nosiš v sebi, niso srečali mrtvi pod zemljo,
temveč živi z obilnim sendvičem kruha v rokah.
Iz žita krvavih polj je zrasel ta kruh, ki ga ješ.
Za klasje in ljulko, ki jo sedaj seješ in žanješ,
so polja pognojili s svojim življenjem ljudje.
Bili so samo ljudje. Tvoji bratje in sestre.
Bili so iz istega tkiva, kot si ti.
Eni so imeli kamen v roki, drugi svinec.
Vsi so imeli domovino pod nogami, sanje
in ideje, imeli so veliko prošenj,
sprenevedavih podtikanj, obtožb, obžalovanj
in kesanj. Bili so dobri in slabi,
zamišljeni in gosto govoreči
z nizom človeških posebnosti in idej.
Nihče izmed njih ni bil samo dober in ne samo slab.
Popoln ni bil nihče. Nekateri so bili tudi modri.
Mnogi od modrih, so umrli in se umaknili manj modrim.
Domača prst jim je bila notranje bistvo.
Ideje je odnesel veter, vibracije vojne pa uničujejo nas.
Drhtijo temačne noči spomina in prirejenih razlag.
Vsi so vihteli meč za ideje, ki jih je nasul čas
za sanje, ki so prebujale in pustošile, morile in oživljale.
Bil je velik kaos. Bila je vojna!
|
NE ZAMUDITE
Svinec raztopite!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 19. junij 2006 @ 10:43 CEST
Potem, ko se odstranijo
s pojavov zavesti vse obloge,
pljuskne v vas še voda,
da odstrani madeže,
ki so jih obloge pustile.
Kako prevzeten je bil trenutek,
ki skuša premagati današnji svet
in vsiliti svojega, zapet v domišljavost
končne rešitve svojih dejanj.
Hvala vsem, da ste nekaj storili!
Vendar ne prodajajte vzorcev ali zahtev
kako naj vas častimo in razumemo
vaše, kot dinozavre velike zmaje!
Nauk velikih del ima vsak v svojem srcu.
V srcih se prepletajo odnosi energij
po okusu in razumevanju tistega,
ki zmagovito vsebino vaših dejanj
in odpor tedanjih dni razume s svoji izkušnjo.
To smo hoteli poudariti:
Stopamo v prihodnost z zanamci
in si ne želimo rožljanja orožja kot velikega
dejanja. Z vašo sugestivno močjo
in prepričevalnostjo ste nas prepričali, da
dolgujemo vam zasluge za svobodo. Hvala!
Vendar ne bodite zaprti toliko v vašo
domišljavost dokončne vsepravične rešitve,
kajti olupki in ostružki časa kažejo,
da je mogoče razpravljati tudi o drugih
razlagah. Zgodovina je zapisana.
Interpretacije niso več potrebne.
Dopustite vsakemu, da si svojo
interpretacijo izoblikuje sam.
Ljubimo naš edini in pravi dom,
ki ga je treba toplo priznavati, gojiti in negovati,
vendar brez pošastne Pascalove podobe o ječi
življenja, iz katere dan za dnem odnašajo
vojne človeška življenja in pustošijo svet.
Potrebujemo pomoči,
da nas kdo nauči kako lahko sanjamo in hrepenimo
po prihodnosti, ki spremlja visoko človeško misel:
"Živeti brez vojne!" To je bistvo sedanjega časa.
Z vašimi zmaji letajte sami!
Berite dramo Slavka Grudna:
"Dogdek v mestu Gogi!" Uživajte!
----------------------------------------------
V drami gre za pripoved o ljudeh, ki trpijo zaradi neizživetosti.
Gre za simultano dramo (več prizorišč hkrati, vidimo v vsa stanovanja, k vsem igralcem in vsi nekaj počnejo). Tisti, ki ima besedo, izstopa v odrski postavitvi tako, da je osvetljen z reflektorjem in se me spominja na neko podobnost.
Mestna hiša je postavljena brez čelne stene, tako da lahko vidimo v več prostorov hkrati; opazujemo lahko več igralcev, naša koncentracija je motena, gledalec se, glede na svoje interese, odloča, kaj bo opazoval. Torej gledalci gledajo in vidijo različne stvari - individualizacija. Grumova drama je torej simultana drama, umetnik nam kaže življenje v izmišljenem mestu Gogi, kjer žive ljudje, ki so na meji med zdravim in patološkim. Izhaja iz dejstva, da je človek odvisen od svoje podzavesti, skritih želja, ki usmerjajo njegovo življenje. Človek z razumom ne more obvladati podzavesti.
Dogodek v mestu Gogi (uprizorjen in napisan 1930) pomeni najboljšo dramo po Cankarju. Kot že rečeno gre za delno patološke osebnosti, za komplekse, neizživetosti, za nasilje, ki človeka, ko odraste, zavrejo in mu ne dovolijo, da bi se razmahnil in sprejel čas, kakršen v resnici je.
Patološke osebnosti so porinjene v dolgočasno, monotono življenje in čakanje, bolestno pričakovanje kakršnegakoli dogodka, ki bi porušil monotonijo. So neaktivne osebe, ki si samo togo želijo spremembe.
Mi si želimo prihodnosti pa nas potiskajo v mesto Gogi.
Lep pozdrav
Tatjana