Raztopite, vojščaki, ves svinec raztopite,
zlijte ga v vodo in iz njega naj nastanejo
odlitki, male podkvice, ki prinašajo srečo
kot redke šitiriperesne deteljice.
Podarite otrokom podkvico z oporočno
inštanco pečata, tisto eruptivno moč duha
z moralno roko, ki bo težila k prihodnosti
in znala preseči spore in delitve iz preteklosti.
Ko bo sonce poželo žito, zraslo iz krvi
in ko bo izhlapel ves črvivi vonj preteklosti,
ko bodo vaši zmaji strmoglavili z neba,
ko boste za Božič slavili rojstvo svojega otroka
in pozabili na kline lestev, da bi se dvignili
s svojim zmagoslavjem do božjega prestola;
ko boste iznašli veliki ključ, ki bo zaklenil
neobvladljivo težo razlag, ki vam drobijo zobe
in pustošijo usta; ko boste sprejeli trnjevo krono
na svojo glavo in senco svoje roke spustili
vertikalno ob svoje telo, se zastrmeli v padec
zamaha in prisluhnili tišinam in spominom
z vsemi ubitimi v sebi in samo za trenutek
pomislili, da vojna ni zasnutek božjega načrta
in da so nagonsko preživetvene potrebe
služile, da je oživel splet animaličnih vsebin,
podrejenih enemu smislu: da bi vladal iz svojega
lastnega pomena. Tvoje razlage vedno najdejo
velike utemeljitve in veličastne besede samohvale.
Jaz pa več ne verjamem v preroške odrešitve,
ki jih prinaša klanje in prelivanje krvi,
ker rešitve s tem niso končano dejanje.
Končajo se na parketu in za diplomatskimi mizami
zmagovalcev, potem ko je svet razdeljen
in se izstrelijo salve, s katerimi
živi opozarjajo predvsem nase, ko sedajo na stole
svojih položajev s sodčki modrosti v glavah
kako voditi svet, da bodo imeli čimveč dobička
in obljubljeno pečino za razgled na veliki pogači.
Tebe, ki preveč govoričiš kako plemenito dejanje
nosiš v sebi, niso srečali mrtvi pod zemljo,
temveč živi z obilnim sendvičem kruha v rokah.
Iz žita krvavih polj je zrasel ta kruh, ki ga ješ.
Za klasje in ljulko, ki jo sedaj seješ in žanješ,
so polja pognojili s svojim življenjem ljudje.
Bili so samo ljudje. Tvoji bratje in sestre.
Bili so iz istega tkiva, kot si ti.
Eni so imeli kamen v roki, drugi svinec.
Vsi so imeli domovino pod nogami, sanje
in ideje, imeli so veliko prošenj,
sprenevedavih podtikanj, obtožb, obžalovanj
in kesanj. Bili so dobri in slabi,
zamišljeni in gosto govoreči
z nizom človeških posebnosti in idej.
Nihče izmed njih ni bil samo dober in ne samo slab.
Popoln ni bil nihče. Nekateri so bili tudi modri.
Mnogi od modrih, so umrli in se umaknili manj modrim.
Domača prst jim je bila notranje bistvo.
Ideje je odnesel veter, vibracije vojne pa uničujejo nas.
Drhtijo temačne noči spomina in prirejenih razlag.
Vsi so vihteli meč za ideje, ki jih je nasul čas
za sanje, ki so prebujale in pustošile, morile in oživljale.
Bil je velik kaos. Bila je vojna!
Raztopite, vojščaki, ves svinec raztopite,
