Mnogo je na tem svetu ljudi, ki živijo in se hranijo samo od slačenja in oblačenja. To jim postane cilj, zaradi katerega je vredno živeti pičlih nekaj let ali desetletij strahu in negotovosti, da se jim kupčija lastnega ega »very good« obnese, v skladu s preračunljivimi pričakovanji.

Od tod pravzaprav izvira temeljna šibkost samospoštovanja. Ali bi že sama na sebi nagota zagotavljala sočloveku, da te poseduje in kupčuje s tabo. Ne, takšno nagoto bi lahko poimenovali iskrenost, odprtost, imeti igralne karte in svoje nago telo na mizi in nesebično reci: »Kar je moje, je tudi tvoje. Vzemi si z mojega telesa kar potrebuješ, jaz se ti dajem iz ljubezni." V takem odnosu običajno ni jemanja, je samo dajanje. To bi znala biti resnična ljubezen. Brez preračunavanja koliko bo kdo za kaj dobil. Nagota, brez oblačenja in slačenja telesa drugega bi lahko bila pristna ljubezen, ki nič ne jemlje, temveč samo daje.

Vendar v medčloveških odnosih se običajno ljudje ne odpovedo slačenja in oblačenja brez lastne koristi. Gre za to koliko se je kdo pripravljen pustiti slačiti in oblačiti ter koliko se je pripravljen deliti drugemu in podrediti tistemu, ki ga slači, da se s pomočjo slačenja lahko sam oblači s kupljeno, nepristno ljubeznijo. Pregovor pravi: Če hočeš, da te bo kdo resnično ljubil, si kupi psa (in ne človeka). Za slačenje ponudiš plačilo, ker te zadovolji kupljena in ne pristna ljubezen. Gre za kupčevanje pod mizo s samim seboj.

Takšen primer bi lahko bila mati, ki ima več otrok. Za vsakega izmed njih posamično poskrbi, da ga osvoji z zlaganim in neiskrenim občutkom, da je najbolj ljubljen in da ji drugi otroci ne pomenijo toliko, kot ji pomeni on. Tako od svoje matere prevarani otroci eden z drugim tekmujejo, kdo bo materi izkazal večjo naklonjenost za njeno »ljubezen«. Vendar materina ljubezen do vsakega otroka posebej, je samo njena velika sebičnost, njen ego, ki hoče čimveč zase, od vsakega posebej in vseh skupaj. Gre za primere generacijske medsebojnosti, ki pričakuje izravnavanje Daj – Dam s pomočjo slačenja in oblačenja izključno v svojo materialno korist, ki nima z resnični čustvi nobene zveze. Če slačenje ne poteka po zamisli slačilčevega ega, se tisti, ki ga kdo slači, celo opravičuje, ker mu ni dovolil, da bi mu slekel vso kožo. Običajno je večja žrtev tisti, ki si slačenje kože dovoljuje in si pri tem dela iluzije, da je ljubljen. V takem odnosu se ne ve kdo je žrtev in kdo je plenilec. Trguje pa se zelo preračunljivo in žargon izbranih neiskrenih besed in domiselnost nepristnih dejanj ima tu zelo pomembno vlogo. Takih in podobnih primerov manipulacije s slačenjem in oblačenjem je na mnogih področjih življenja veliko. Kjer ustvarja klimo in temperaturo odnosov iskrenost, pristnost in poštenje takoj opaziš in začutiš, ni ti pa težko opaziti sprenevedanja in ponarejenosti, ki izhaja iz ust in kretenj pretirane prijaznosti, ki ne izhaja iz srca in dobro veš kam pes taco moli. Nekateri vodijo svojo igro zelo diletantsko, da ti gre kar na smeh in jih vljudno spregledaš.

[ Odgovori na to | # ]