Nebo, ki je že mnogim omrtvilo
ideale o lepoti ženske in jezik,
nenehno ustvarja novo belino,
z bolečino moškega telesa.
Tisti neizprosni nič,
ki upre pogled v zenit,
ko išče življenje tam,
kjer se rojeva brezbesedno
mojstrstvo in kjer se rojevajo
zvezde z nemimi in brezglasnimi
kamni, kjer razvodenevajo iluzije
v neskončnih daljavah.
Tisti neizprosni nič nenehno oživlja
z ekscentrično fascinacijo upanja.

Tam ne more nihče več
sestaviti človeka,
pisav, ki bi bile podobne našim,
čustvenega vzdušja para, ki se ljubi.

So prehajanja, ki se začrtujejo
vdanostim oceanov nezavednega,
neizmerni srhljivi samotni moči,
ki liže z dolgim jezikom
nerazpoznavno pod previsnimi stenami,
kjer je zemlja še dovolj topla,
a majhna rastlinica, cvet simbol lepote,
ne ve za poslednjič.

Kako slepa je gotovost,
kako malo presenečenj je lahko,
ko je človeku dano upati.

Smo del snovi,
iz katere je vse, kar je.
Nikoli se duša ne razžari
na način, da bi človek
zamenjal vlogo in insceniral
avtentični planetarni spektakel
oplojevalnih uranskih snovi,
delto demiurgove ljubezni skoz luč,
tisti majhen del večnosti, ki ga nosi v sebi,
da bi lahko spreminjal lunine hribe
in pobočja v večne ljudi.

Ljudi, ki bi počivali na krošnjah dreves
in pod nogami čutili popkovino,
ki človeka druži s preteklostjo
in se razteguje v večnost,
v prihodnost živo pridihane
in izdihane, ponotranjene nuje.

Kako močno hrepenenje trepeta
in drhti v telesu, ko človek gnete
zadnji kos kruha med zobmi,
z brezbrižno nonšalanco do resničnosti,
da se bo razrešil z iluzionističnim semenom,
zasejan z zavestjo, v veščini
erotizianega jaza in reliefom človeka,
fasciniran na drugem planetu
nad nasprotnim spolom,
erotično razprtega telesa večne lepote.
Eksistencialno vprašanje je,
ali bo to ženska ali moški.