|  Premikaš se v meni,
si moči nabiraš,
rasteš skrivno,
tiho me nažiraš,
majhna klica smrti,
dobro te zalivam,
te bodrim,
te čutim,
ko deliš mi bolečino,
ne morem te pregnati,
le čakati,
vendar časa je vse manj,
kmalu se boš razbohotil,
mi pokazal konec,
medtem z mano se mastil,
tebi je vseeno,
ti tako živiš,
da svojo hrano umoriš,
rekel bi ti:
dober tek,
le, da preveč boli,
vsak vdih skeli,
milijarda malih,
vročih nožev
trga, reže,
se množi,
rešitve ni.
|
NE ZAMUDITE
Notranji sovrag
Prispeval/a: Violeta dne petek, 16. junij 2006 @ 02:17 CEST
povem ti, da tvoja poezija
zelo ganljiva, občutljiva.
Je včasih žalostna, ranljiva.
Pogosto močna, osupljiva.
V njej slišim tihi glas ihteči.
Krik duše ranjene, boleče.
Utrip srca - močno želi si sreče.
Čas, ki neusmiljeno in hitro teče.
Po drugi strani, je prepojena
z modrostjo mirno, in filozofijo.
Ti iz besed znaš narediti simfonijo
Z nepozabno in strastno melodijo.
--------------------------------------
Ta notranji sovrag,
vem, njemu niti eden ni enak.
Violetta