|  Ko sem iskala nove obraze odrešitve
v tem postaranem svetu luskin,
sem našla asimetrične ljudi,
ki so z enim delom obličja
namakali vid v beli slepoti;
z drugim delom pa so bili erotični
in nasmejani iz golega upanja,
da ne bi kot vrsta izumrli
in ob tem so žareli, da se
drug drugemu ne bi zamerili
pri pomembnem opravilu,
ko so se parili in vstopali pod
dežnik blaznosti med ruvanjem
potnih in pijanih teles
in vstopali na ladjo nesmrtnosti
in si nanjo nalagali dobrine,
ki jih na tem dolgem potovanju.
zagotovo ne bodo potrebovali.
Seno je v razkroju še v želodcu živali
in v kuhinji se že kadi voda
in pripravljajo zajemalka, vilice in noži.
Na palubi jočejo otroci in čakajo na obed.
Medtem ko čaka na bregu jata jastrebov,
si starši nausmiljeno manejo roke,
kako bodo nasitili sebe in svoje otroke,
drevesa pa čakajo s svojimi koreninami
na njihova telesa in vsa telesa tega sveta.
En sam krvaveči vrt je ta svet,
v katerega je Bog zasadil križ in planetu
ranil telo, potem pa je poslal ljudstvu
ladjo večne odrešitve, glasove zvonov,
ne da bi se zamislili in namršili obrvi med svojim
zvonenjem, medtem ko se Vsemogočnemu
razkraja spomin in pozablja,
da je pustil v zemeljskem blatu
sledi svoje roke. Rad bi vse to pomešano
razpadajoče zlato in blato zložil
v svetišče in na novo uredil stvari,
pa kužne stvari raje pusti, da živijo
kot vedo in znajo. Še nikoli ni gobavca
zmodeliral v lepotca in mu vdahnil
svojo podobo popolnosti, brez bolečine,
o kateri človek sanjari na Zemlji.
Nobene pomilostitve grdega ni,
le čaščenje nedosegljive lepote,
ki bleda izpuhti, še preden je razvila
svoje barve in so se ji krila metulja
zalesketala. Ena sama kletka na
potovanju v večnost, ki pa ne pomeni
dovolj za odkupnino svetlobi, ki spreminja,
potaplja in oživlja vse, kar ustvarja.
Zakon evolucije pač, ki ga nihče,
prav nihče, prav ne razume.
|
NE ZAMUDITE
Evolucija
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 11. junij 2006 @ 10:39 CEST
V svetu živijo zmagovalci (levi) in premaganci (šibke srne), pri tem pa nam ne more uiti resnica, da vlada svetu nek zakon v smislu darvinistične teorije o izboru sposobnejših in močnejših. V luči tega zakona se človek pojavlja kot neusmiljen preizkusni kamen, katerega vrednotenje se odvija po strogo, njemu lastnikih zakonih.
Vse krone, ki si jih je človek nadel na glavo v znak njegove modrosti in pameti, so se v prah skotalile, saj je človek ujetnik raznovrstnizh nečednih zgodb, vse od grajskih ruševin in nekdanjega vladanja svetu, tradicije, zgodb o vitezih, razbojnikih, duhovih in uživalcih drugih bitij.
Ali se bo kdaj pojavila evolucija, ki bo videnjša zmagovalka nad peklensko izrojenostjo načina preživetja. Naše bivanje ni ničesar drugega kot rezultat ponarejene romantike in hotenja, da bi bili drugače ustvarjeni glede preživetja in dolgosti našega življenja. O tem je bilo napisanega na kupe porumenelega pergamentnega špeha, vse do raziskovanja z istreljenimi raketami po vesolju, vendar zevajočega vprašanja kaj je evolucija in kakšen namen ima, na to še ni nihče odgovoril.
Najmanj pa to kaj bo čez sedem tisoč ali sedemsto tisoč let. Kakšna lahko izgleda totalna mobilizacija zoper tak način preživetja človeštva in drugih bitij, ki povzročajo drug drugemu trpljenje? Vegetarianci se pretvarjajo, saj jedo živa bitja. Ali bo ukrep organizatoričnega mišljenja, ki je v tem trenutku neznanka, sposoben višje mobilizacije, ki jo evolucija izvaja v nas samih?
Tej mobilizaciji je lastna neka posebna zakonitost, ki ji mora biti človeški zakon, če hoče biti človek učinkovit v svojem preživetju, da bo sposoben živeti iz nežive narave. V svoji tezi sem zakoračila v utopijo. Najmanj pa, da bi se borila proti vegetariancem, ki predstavljajo le eksotiko mišljenja, saj so zavzeli do mesojedcev prav šovinistično držo, sami pa niso nič boljši, ker niso sposobni zapustiti polja svoje nemoči in iznajti načina, da bi se človek hranil z elementi po periodičnem sistemu.
Utopija, kaj? Ali grozljiv igrokaz, ki mu lažna morala postavlja svoje lovske mreže. Kmalu se nam bo doba napredka ali evolucije zdela prav tako zagonetna kot skrivnost egiptovske dinastije. To bo zagotovo eden izmed triumfov človeštva, ki bo po zmagi nad ješčnostjo eden drugega, podelil človeku blesk večnosti. Morda obstaja prav v tem izvirni greh in ne samo v jabolku Adama in Eve.
Zato svoje mogočne pesti tako mesojedci in vegetarianci, usmerimo v iznajdbo, da se bodo lahko živa bitja hranila s snovmi, s katerimi se hranijo rastline in ne z ješčnostjo živih bitij - eden drugega. Na tem področju vlada rodovitna anarhija, v kateri se morda skriva kal rešitve. Nakazuje se nam življenje iz trdih kovin z vsem svojim periodičnim sistemom, katerih kljubovanje bo preikušeno na slehernem odporu in bolečini. Dotlej pa ohranimo cenene ambicije preživetja po zakonu evolucije in način življenja, ki smo ga dosegli kot dejstvo izbgubljene prepričevalne moči, zlasti raslinojedcev, ki se popolnoma v ničemer ne razlikujejo od mesojedcev. Vsi uživamo živa bitja! S krokodilovimi solzami!
Lep pozdrav
Tatjana