V majhnem zaselku Kozjapara
sem bila na podstrešju stare domačije,
ki služi za shranjevanje orodja.
Vse je zapuščeno. Tišina.
Pajčevina in prah. Stopnice škripajo,
zidovje odpada, streha pušča,
tramovi gnijejo, pod trohni.
To je svet, ki ne obstaja več.
Zdavnaj je tu izumrlo življenje.
Prednikov, ki so se tu rodili,
že zdavnaj ni več med živimi.
Vame so se zagrebla imena
prednikov, ki so jih na tramove
zapisovali otroci prejšnjega rodu.
Tu prezimuje čas,
tu prezimuje star spomin.
Nobena senca se več ne premakne.
Jate duhov orjejo po prahu
in oživijo ob bledem luninem ščipu,
ki posije skozi lino
v orumenelo knjigo ter suhljato
in osivelo podobo ženice,
ki ni bila nikoli rojena za to,
da bi odložili njeno sliko v album.
Vse hoče svoj mir.
V domišljiji odprem skrinjo
in tam zagledam belo babičino
poročeno oblačilo,
ki so ga preperele ličinke časa.
Pokojna mati mi je pripovedovala,
da je babica v to hišo pripeljala
z vozom svojo doto:
osemindvajset svilenih oblek,
številne s čipkami okrašene
predpasnike in vezene rjuhe.
H hiši je babica s Planine prignala
več glav vprežne živine.
Na vozu je sijal rumeno
zapečen pšenični kolač
v znak blagostanja.
Mogoče se je prav tu,
na tem mestu babica
skrivno ljubila z dedom
in zaznamovala ta hip
v nikoli dovršeno prihodnost.
Prostor je bil teman,
a v njem je zasvetila luč
davnega spomina,
ki mi ga je pričaral zob časa.
Leta ne prizanašajo staremu poslopju,
ki se pogreza in seseda vase.
Razbita kolena in raztrgano krilo
me spominajajo na otroške leta,
ko sem se tod potikala in nosila
vrečo koruze na glavi v Stoparjev mlin.
Koliko svetlobnih dni so premlela
vodna mlinska kolesa
in kako se je vse spremenilo.
Potok Vrnivec se oddaljuje
in nosi stare spomine s seboj.
V majhnem zaselku Kozjapara
