Marsikdo na tem svetu izpušča življenje,
da bi ujel večnost v neskončnosti
in ko gleda za seboj
to okamnjujočo pokrajino,
se vpraša ali je tudi sam kamen postal.
Nadaljuje nepredvidljive kamene poti,
jim brusi robove, preskakuje ostrine.
Neskončnost ga vabi: »Vstopi noter!«
Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni.
Prostora je na pretek.
Večnost je spustila v dvorane svoj duh,
ki miruje v obraz in telo.
Jaz se gibam, moja stopala hodijo,
moje srce utripa, ustnice govorijo,
oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj.

Kako se je tvoja ponošena beseda
zmogla sleči do golega
in odložiti svoje strgano oblačilo,
stopiti pod prho
in očiščena stopiti pred mene?

Ali nisi bila spodaj pod oblačilom
v golem telesu že malce postarana?
Ali si spregledala mojo igro čakanja
in odklenila ključavnico za besede
in naredila prostor, da bi se me dotaknile,
zložila besede vame in sezidala
novo zgradbo, mali dvorec,
v katerem bi kraljevala gola
in jaz bi vonjal žensko v tebi.

Na konici duhovne aspiracije
vonjam žgočo belino,
vonjam dišeč dateljnov gaj,
belo blaznost na ostrini zenita.
Na višini nekaj tisoč metrov
nad mano divjajo turbolence.
Tam biva emigrantska resničnost,
padanje sonca in kometov vanjo,
ki gradijo nasipe in okope upanja,
brez zaupanja v elite, ki jih producira čas.
Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija
ni več; tudi Michelangela, Rubensa,
Van Gogha in Rodina ni več.
Sproščena je velika emotivna moč,
ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu.
Geniji so zunaj elit, kakršna sta
na primer Buch, Blear in podobni.

V zlatih kodrih otroka
se skrivajo ostri sekalci človeka.
V kozarcu rdečega je kaplja mladosti.
V nasmukanem jasminu ležijo
prve besede, nek drobtinast spomin,
ki vznika iz skorje kruha,
iz katere rastemo.

Drsimo skoz človeško telo,
skoz zelene in rdeče naslove bivališč,
skoz prostore, ki premorejo dim,
erotiko, dnevno svetlobo in električno luč;
skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost
in maščobe, ki smo jih spili z mlekom.
Živimo z drobci posameznih doživetij
in občutij nekaj tukaj, nekaj tam.
Odpiramo in vdiramo v maternico,
da bi pridobili na prostornini ljubezni.
Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo
dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo,
stojimo na vratih kot varuh skrivnosti.

Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.

Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.

Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti v nedoločenosti.

V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozjapara ob Vipavi,
sem slišala prigovarjanje
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ginjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da ni na nikogar naletel,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.

Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so ležali njegovi
otročički, glasba vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.

Aprilski dež poljublja mehke trate,
razpira popke, ko žari v svetlobi dneva,
iz njih podoba tvoja se rojeva,
aprilski čas je čas, ko mislim nate.

Nemirne kot smehljaj so ptičje jate,
iz tvojih biserov pomlad odseva,
mar čudno je, če mi srce veleva
elizijske zapeti stihe zate.

Razkuštrane so trave na livadi,
mehko razlivajo se med poljane,
objema vetrc jih in nežno gladi.

Vir: avtor neznan, prispelo po e-pošti

Naš predsednik je v tem letu
dosti potoval po svetu,
v želji da bi ga popravil,
pa je ves denar zapravil.
Vlada mu ga več ne da,
čes da naj bo kar doma.
Kaj je revežu storiti,
če bi hotel še kam iti?

Naj se vozi na motorju?
Naj gre z barčico po morju,
naj z balonom gre po zraku?
Naj se raje pelje v vlaku
ali sede na kolo?
Naj gre peš, dokler bo šlo?

Prosim, da do nedelje 15.10.2006 ne pošiljate v objavo poezije, ker bom odsoten in je ne bom mogel objavljati in da me ne bo čakalo preveč čakajočih člankov. Od nedelje naprej pa spet veselo dalje.

LP Igor

Z vsakim korakom, z vsakim dnem,
proti tebi bolj sigurno grem.
Na poti pa spremlja me mnogo stvari,
srečam prijetne in zlobne ljudi.

Vsako jutro, ko se zbudim,
vsak večer, ko v miru zaspim,
tudi vsak trenutek med tem,
vem, da na poti k tebi grem.

Kje si, kako dolga je pot še do kraja?
Povej mi, koliko časa mi še ostaja.
Nič ni pomembno le to, da živim,
trenutke zapolnim in se veselim.

Spet hladni oblaki
letijo mi čez prsi,
spet črne misli
mi hitijo skozi glavo.

Vrnila se je stara poezija,
ponovno, moja bojazljivost je sumljiva,
stari srh vrinil se je v kožo.

Moje prsi dihajo počasi,
moja glava misli hitro,
moja poezija je po starem,
bojazljivost, ista kakor vedno,
srh imam po hrbtu in rokah.

Čudovit občutek,
ki ne mine,
zapolnil je spomine,
opravičil vsa dejanja,
izbrisal vse praznine.

Oh, Bog,
zakaj si nas ustvaril,
zakaj si dopustil,
da naš rod,
te je užalil.

Nevredni smrti,
živimo,
zapisani peklu
umremo,
oh, čudovit občutek.

dal si mi sanje
sem ujela se vanje…

nemočno zajeta
v šapah spomina

dala ječarju sem
ključe moči

da v njega objemu
ljubila se bi

življenje je en sam čas,
ki se z vsako sekundo izteka,

življenje je ena sama pravljica,
ki se bo nekoč končala,

življenje je kot en sam cvet,
kateremu odpadejo cvetni listi,

življenje je ena sama pesem,
ki se izpeva,

življenje je en sam dar,
ki ti bo vzet.

ne reci besede, le stisni me močno,
da začutim te ob sebi,
da začutim, da ob meni si.

ne reci besede, le poljubi me strasno,
da začutim te ob sebi
in pozabim na težave vse.

rekli so mi,
da moram čakati,
čakati da odrastem.

ko pa sem odrasla so mi rekli,
da moram čakati,
čakati da si ustvarim svoje življenje.

ko pa sem si ga ustvarila,
so mi rekli,
da moram čakati,
čakati da se postaram.

prepričanje v obstoj sreče,
to je napaka!
velika in ogromna napaka človeštva!
sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar.

sreča ni obstajala v kraju,
kjer sem bila,
sreča ne obstaja v kraju,
kjer se moja senca zdaj nahaja.

sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar
in nikdar obstajala ne bo.

včasih nerazumljive so besede,
včasih skrivnostne so besede,
včasih besede sploh niso besede,
včasih pesem sploh ni pesem
in včasih je ne pesem pesem.

Ko bi le videl
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako ga je gledal
in se muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez njegovo telo.

Ali ga res nisi videl
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Nič dobrega v meni ni ostalo,
vse sem tebi dala,
časa zase si ne jemala,
od drugih se odtujila,
vero v vase izgubila.

Rada bi, da vidiš ti,
kar iz mene naredil si.
Pravi šok sem doživela,
ko končno sem dojela,
kako v resnici boli,
če moja sreča važna ni,
le da si srečen ti.

Sem dolgo tuhtal, MOJCA, obsorej,
mar ni zdravila, sladkega napoja,
kako, da nisem spomnil se že prej,
le črko izpustim, in že si MOJA.

Mar ni le iz besed odmev,

očesni soj

je le odsev,

cvetov opoj,

akrostih zlije ga v odpev.