Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.

Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti v nedoločenosti.

V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozjapara ob Vipavi,
sem slišala prigovarjanje
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ginjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da ni na nikogar naletel,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.

Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so ležali njegovi
otročički, glasba vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.

Aprilski dež poljublja mehke trate,
razpira popke, ko žari v svetlobi dneva,
iz njih podoba tvoja se rojeva,
aprilski čas je čas, ko mislim nate.

Nemirne kot smehljaj so ptičje jate,
iz tvojih biserov pomlad odseva,
mar čudno je, če mi srce veleva
elizijske zapeti stihe zate.

Razkuštrane so trave na livadi,
mehko razlivajo se med poljane,
objema vetrc jih in nežno gladi.

Vir: avtor neznan, prispelo po e-pošti

Naš predsednik je v tem letu
dosti potoval po svetu,
v želji da bi ga popravil,
pa je ves denar zapravil.
Vlada mu ga več ne da,
čes da naj bo kar doma.
Kaj je revežu storiti,
če bi hotel še kam iti?

Naj se vozi na motorju?
Naj gre z barčico po morju,
naj z balonom gre po zraku?
Naj se raje pelje v vlaku
ali sede na kolo?
Naj gre peš, dokler bo šlo?

Prosim, da do nedelje 15.10.2006 ne pošiljate v objavo poezije, ker bom odsoten in je ne bom mogel objavljati in da me ne bo čakalo preveč čakajočih člankov. Od nedelje naprej pa spet veselo dalje.

LP Igor

Z vsakim korakom, z vsakim dnem,
proti tebi bolj sigurno grem.
Na poti pa spremlja me mnogo stvari,
srečam prijetne in zlobne ljudi.

Vsako jutro, ko se zbudim,
vsak večer, ko v miru zaspim,
tudi vsak trenutek med tem,
vem, da na poti k tebi grem.

Kje si, kako dolga je pot še do kraja?
Povej mi, koliko časa mi še ostaja.
Nič ni pomembno le to, da živim,
trenutke zapolnim in se veselim.

Spet hladni oblaki
letijo mi čez prsi,
spet črne misli
mi hitijo skozi glavo.

Vrnila se je stara poezija,
ponovno, moja bojazljivost je sumljiva,
stari srh vrinil se je v kožo.

Moje prsi dihajo počasi,
moja glava misli hitro,
moja poezija je po starem,
bojazljivost, ista kakor vedno,
srh imam po hrbtu in rokah.

Čudovit občutek,
ki ne mine,
zapolnil je spomine,
opravičil vsa dejanja,
izbrisal vse praznine.

Oh, Bog,
zakaj si nas ustvaril,
zakaj si dopustil,
da naš rod,
te je užalil.

Nevredni smrti,
živimo,
zapisani peklu
umremo,
oh, čudovit občutek.

dal si mi sanje
sem ujela se vanje…

nemočno zajeta
v šapah spomina

dala ječarju sem
ključe moči

da v njega objemu
ljubila se bi

življenje je en sam čas,
ki se z vsako sekundo izteka,

življenje je ena sama pravljica,
ki se bo nekoč končala,

življenje je kot en sam cvet,
kateremu odpadejo cvetni listi,

življenje je ena sama pesem,
ki se izpeva,

življenje je en sam dar,
ki ti bo vzet.

ne reci besede, le stisni me močno,
da začutim te ob sebi,
da začutim, da ob meni si.

ne reci besede, le poljubi me strasno,
da začutim te ob sebi
in pozabim na težave vse.

rekli so mi,
da moram čakati,
čakati da odrastem.

ko pa sem odrasla so mi rekli,
da moram čakati,
čakati da si ustvarim svoje življenje.

ko pa sem si ga ustvarila,
so mi rekli,
da moram čakati,
čakati da se postaram.

prepričanje v obstoj sreče,
to je napaka!
velika in ogromna napaka človeštva!
sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar.

sreča ni obstajala v kraju,
kjer sem bila,
sreča ne obstaja v kraju,
kjer se moja senca zdaj nahaja.

sreča ne obstaja
in obstajala ni nikdar
in nikdar obstajala ne bo.

včasih nerazumljive so besede,
včasih skrivnostne so besede,
včasih besede sploh niso besede,
včasih pesem sploh ni pesem
in včasih je ne pesem pesem.

Ko bi le videl
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako ga je gledal
in se muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez njegovo telo.

Ali ga res nisi videl
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Nič dobrega v meni ni ostalo,
vse sem tebi dala,
časa zase si ne jemala,
od drugih se odtujila,
vero v vase izgubila.

Rada bi, da vidiš ti,
kar iz mene naredil si.
Pravi šok sem doživela,
ko končno sem dojela,
kako v resnici boli,
če moja sreča važna ni,
le da si srečen ti.

Sem dolgo tuhtal, MOJCA, obsorej,
mar ni zdravila, sladkega napoja,
kako, da nisem spomnil se že prej,
le črko izpustim, in že si MOJA.

Mar ni le iz besed odmev,

očesni soj

je le odsev,

cvetov opoj,

akrostih zlije ga v odpev.

Šla sem mimo starodavnega znamenja,
ki so ga postavili predniki v spomin
na žrtve kuge, ki je razsajala v 14. stoletju.
Kuga je bila bela koščena smrt, ki je škrtala
z zobmi, davila ljudi, praznila hiše
in spravljala cele vasi prebivalcev pod rušo.

Priplazila se je pod repom podgane
in je z ostrimi sekalci grizla češplje, krompir
in lazila po vrečah moke po podstrešjih
in shrambah. Tudi gospodinjo Tinco je obiskala,
»po vrsti, kakor so hiše v Trsti«, in vsakdo
je pokopal ducat svojcev, z apnom poškropil
in blagoslovil hišo, a pogrebcem ni koristilo
niti čisto žganje iz samih tropin, razen
Tinčinemu možu Štefanu, ki je pokopal
svojo ženo, starše in svoje otroke, a on
je kar po nekem čudežu ostal živ.
Vprašal se je kdo bo pa njega pokopal,
če bo zadnji umrl. Kuga mu je odgovorila,
da je sicer utrujena, vendar da bo ona
opravila pogrebni obred in nato odšla naprej.

Ob pogledu nate sem zastal,
utrip srca je podivjal,
vročina me je kar oblila,
v hipu vame si se nastanila.

Misli vse so izpuhtele,
noge držati me niso hotele,
kaj takega se mi ni še zgodilo,
doživljal pravo sem idilo.

Hrepenenje po tebi se stopnjuje,
srce z razumom se bojuje,
vsak gib, ki ga storiš,
plamen strasti v meni prebudiš.

Nek Friki, unikum v akademskem prostoru naj bi se konvertiral
na Depaartment of Philosophy, ko je v žitu pustil kroge hudič
in je na empirično preverljiv in prepričljiv način po principu
»Intelligent Design« položil filozofa prof. Slavoja za veliko mizo
na kontuzijskem diskurzu v koš, ko je izpeljal aksiom,
s katerim je šokiral ves znanstveni svet tako-le:
Trebuh vesolja je aksiom al pari niču.
Je inštrumentarij, ki dosega notranje in zunanje
gigantske praznine, je kontinuiteta brezmejnega niča.
Nenasitna praznina je potegnila nič vase
in ga reproducira kot likvidatorsko avtoriteto,
ki je obrušena z zaobljenimi robovi ničle.
Na predpasniku vesolja so se prepoznale
krvave srage ranjene praznine, ko je skozi nič poniknila
v paradoks in ustvarila aksiomu metaforo tretje poti –
abstrakcijo s procesom netransparentnosti,
hrumečo tišino s slepim tirom.

Ne vem kako poljublja
in če ustvarjen je za to,
se sploh lahko zaljublja,
ne vem, če je tako...

In če te prime za roko,
kot me ti, mar poleti
in nežno je tako,
da od sreče zaboli?

Ima objem preproge,
iz gorskih trav spletene,
za mirne sanje mnoge,
samo zame narejene?

Poljubljajo bohotne jo narcise,
v prosojni pajčolan se tkejo same,
čarobni vonj, smaragdni dež omame
v kalejdoskop kristalni zavrti se.

Kjer prah utrinkov mavričnih topi se,
kjer najprej plameneča strast se vname,
skrivnostni čar kot sen uhaja vame,
iz nje, kjer soj srebrnih solz svetli se.

Odet v kopreno tihih senc miluje
labod krasan z drsečo se gladino,
šepet jezerskih vil ob njem valuje.

Kjer lok bregov utonil je v globino,
na belih krilih Pegasos potuje
iz nje, kjer skril sem svojo bolečino.