Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.
Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti v nedoločenosti.
Prisegam ti, da te ljubim, vendar poezija
prisega meni, da me bolj ljubi, kot me ljubiš ti.
Jaz pa sem negovalka, ki do obeh gojim
ta prečudoviti občutek hvaležnosti za ljubezni,
sama sebi pa sem spokojno svetilo,
ki išče samo sebe in pot do vseh v sebi.
Brezvsebinski podvig je vse to čaščenje
ljubezni, to izkričanje iz sebe, iz svoje nujnosti.
Ženske poteze so nerazločna znamenja
Rimske ceste. Red poti brez pravil.
Uravnavanje razigranih odstiranj odznotraj.
Vkleni verige na moje ptičje perje in reci,
da me ljubiš, da me privezuješ nase,
da bi lovil ravnotežje ob moji duši.
Moj navdih je natezalnica vrvi, ki jo ti
imenuješ ljubezen, ki hoče plezati navzgor
in me prečiščeno pošlje nazaj v bivanje.
Duša ima svoje poti v ranih urah.
Nobene lire ni, ki bi pela bolj mile glasove,
kot je zlitje vseh ljubezni v eno,
ki zasije kot uročena moč poeta
v vseh barvnih poželenjih tega sveta.
Zažigaš me v tistem delu telesa,
