Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.

Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel.
Z drevesa so padale hruške na tla,
nato se je zapodil še v drugo drevo
in tudi to drevo je zatresel in z njega
so padala jabolka v travo.
Sklonila sem se, pobrala sadeže v vrečko
in šla naprej, vendar veter ni odnehal.
Hitel je ves nemiren in trpeč novim
dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče
glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenenje in slast.
Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta
s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum
in mi osušil moker obraz in premočena oblačila.
Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce.
Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter
v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna.
Eden proti drugemu se postavljava v bran
in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja