Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061010185122926

Veter ni odnehal ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:03 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Doživela sem nekaj nenavadnega. Srečala sem se s pevcem neba. Stala sem na veliki senožeti in poslušala veter, ki je tožeče pel neko melodijo, ki je nisem še nikoli prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati. Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo. Hotel me je vzeti s seboj. Jaz sem se vetru upirala in ga svarila naj se pomiri in me pusti malo samo, ko me pa tako omamlja jesen. Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja, da sem se ustavila in mu prisluhnila. Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel. Z drevesa so padale hruške na tla, nato se je zapodil še v drugo drevo in tudi to drevo je zatresel in z njega so padala jabolka v travo. Sklonila sem se, pobrala sadeže v vrečko in šla naprej, vendar veter ni odnehal. Hitel je ves nemiren in trpeč novim dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenenje in slast. Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum in mi osušil moker obraz in premočena oblačila. Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce. Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna. Eden proti drugemu se postavljava v bran in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja Komentarji (0) www.pozitivke.net