Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061010190712775

Turbolence ponedeljek, 16. oktober 2006 @ 19:07 CEST Uporabnik: Tatjana Malec Na konici duhovne aspiracije vonjam žgočo belino, vonjam dišeč dateljnov gaj, belo blaznost na ostrini zenita. Na višini nekaj tisoč metrov nad mano divjajo turbolence. Tam biva emigrantska resničnost, padanje sonca in kometov vanjo, ki gradijo nasipe in okope upanja, brez zaupanja v elite, ki jih producira čas. Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija ni več; tudi Michelangela, Rubensa, Van Gogha in Rodina ni več. Sproščena je velika emotivna moč, ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu. Geniji so zunaj elit, kakršna sta na primer Buch, Blear in podobni. Nekateri so človeški, nekateri elitni. Koliko umrljivih carjev je že bilo na pohodu. Njihova slava je v orbiti. Razmišljam s čelom okrutne analitičarke stvarnosti. Uboga para, koliko enot neokrnjenega spomina še imam? Samo bogovi govorijo v svojem imenu. Jaz sem njihov dodatek, težak le nekaj dekagramov sive mase. Domišljam si, da sem cvetoča oaza duha, a moji koščeni gležnji se šibijo pod etiko, in estetiko Hitlerjevih slik, ki so jih na dražbi prodali za bajne vsote. Nebo je kanal za odplakovanje mojih zablod, zapletov in čudaških filozofskih zagat. V resnici pa je vse tako zelo preprosto. Zaužiješ datelj in si okrepljen z glukozo. Zenit je pravzaprav usoden za misli, ki se z anonimno odsotnostjo razletijo z isto močjo, kot jih je izstrelil rafal možgan. Nad oazo spoznanja norijo ruševine in pepel, identifikacije blodenj, amebne drže zavesti, ki jim sonce krepi tipalke z izmeničnim zarisom modrine in teme, v katerih nevednost strmi kot urok usode, zaznamovan s prorokbo Pitije iz Delfijev, Nostrdamusa in kart tete Tince . Eno samo ponavljanje nasilja zaradi zanikanja potrebe po izrinjeni človekovi zadovoljitvi skaknja po drevesih in mahanja z repi, trenja orehov s kamni in veselja po skupnem džungelskem plemenskem državljanstvu z opico, ki ne pozna fenomenalnega jezika matematike in zapletenega računalniškega sistema informatike ter produkcije človekove navlake, ki se gomili po vseh smetiščih, breznih in kleteh sveta. S preprostim zamahom s kamnom reši opica svoj problem preživetja, z naskokom pa svoje nujnosti vrste. V meni pa je umeščen nov člen, da darujem otrokom svojo dedinjo: nalogo, da počistijo in prezračijo Avgijev hlev planeta in da jim obrazložim dramo oplemenitenega opičjega rodu na znanstveni način. Kakšno izrojeno svetlobo mi zenit namenja! Komentarji (0) www.pozitivke.net