Ko bi le videl
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako ga je gledal
in se muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez njegovo telo.

Ali ga res nisi videl
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.

Tako lepo je brenčal kot čmrlj na glavi.
Ko ga je prešinil veter, je zaječal
kot zarjaveli škripec na žerjavu.
Viharji listja so se dvigali.
Kot čas je bežal, ker ni hotel pasti.
Imel je prostor napolnjen z dejstvi
modrosti. Bil je samo njegov klobuk,
ki ga je maestral odpihnil
z njegove plešaste glave.
Bil je zares karakterni,
z maestralom odpihnjen,
kot pes zvesti klobuk.