|
Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
Vpiši se ali pošlji email na: info@pozitivke.net.
Sončno pošto tedensko na dom dobiva okoli 2.500 bralcev.
|
NE ZAMUDITE
Objava poezije
Prispeval/a: Pozitivke dne petek, 6. oktober 2006 @ 21:59 CEST
Prosim, da do nedelje 15.10.2006 ne pošiljate v objavo poezije, ker bom odsoten in je ne bom mogel objavljati in da me ne bo čakalo preveč čakajočih člankov. Od nedelje naprej pa spet veselo dalje.
LP Igor
Objava poezije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. oktober 2006 @ 04:08 CEST
LP in vse dobro
Tatjana
Objava poezije
Prispeval/a: Ljuba dne sobota, 7. oktober 2006 @ 11:08 CEST
Tatjana, ti kar lepo naprej pesni! Boš pač Igorja kasneje zasula s poezijo, da se bo za glavo držal...he he he!
Pesnik ustvarja tedaj, ko ima navdih, z izpraznjeno glavo pač ne more. Ti imaš pa zagotovo polno glavo najrazličnejših idej in domislic. Škoda bi bilo, če bi le-te med tvojim "dopustom" izpuhtele v zrak!
Lep dan ti želim
Ljuba
Oreh
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. oktober 2006 @ 14:34 CEST
LP Tatjana
OREH
V orehu, orjaškem drevesu,
ki je stalo ob potoku Vrnivcu
pod vasjo Kozjapara ob Vipavi,
sem slišala prigovarjanje
naj še malo ostanem,
da ga je voda ranila v koreninah,
da je ginjen in da jo čuti
prepredeno po žilah kot jok
in da ni na nikogar naletel,
ki bi ga znal tako poslušati kot jaz.
Stala sem ob njem
in se nisem znala ravnati
po njegovem času.
Na travniku z valujočo travo
so ležali orehi. V njih so bile izbe
in kamrice, v katerih so ležali njegovi
otročički, glasba vode in nebo.
V jedrcih so bili skriti plazovi,
kamenje, kristali, zvezdne noči,
zvoki vode in pisane skrivnosti cvetov.
Čutila sem, kako mu močno drhti duša
in da se mu bodo odprle duri in kako
mi bo stegnil svojo vejo v slovo.
Tako sem bila uglašena na njegovo
hrepenenje, da sem naposled našla
tisti skrivni kotiček, ki sem ga gojila
zanj v svojem srcu, in tiste zlate niti,
ki so me vezale na njegove plodove -
na oreščke, ki sem jih vsako leto
pobirala v travi in jemala iz potoka,
ko sem zajezila z zaporo njegov tok.
Že skoraj bi bila pozabila kako
so me njegove korenine božale
po bosih nožicah, ko sem bredla po vodi
in kako me je hladil v senci,
kako sem ga stresala in klatila s palico,
ko je bil še manjše drevesce.
Skoraj bi bila pozabila kako se je oreh
staral in kako sem jaz rasla v deklico
in se že skoraj zaljubila
v tega redkega posebneža,
ki je dremal in čakal name.
Čutila sem kako je znotraj topel
in zunaj hladen in kako čutim v sebi
nekaj živega, ki je podobno njemu.
Vedela sem, da v tisti prečudoviti naravi,
spada tudi orehovo drevo v vrt
mojega otroštva, da je v sebi bolno
in da se potiho poslavlja od mene.
Stala sem še nekaj časa ob njem
in videla kako je odložil svoje
porumenele liste v vodni tok
in strmel vame odprtih oči
s svojim suhim telesom.
Iz njegovega debla je mizar
izdelal spalnico mojemu stricu Stanku,
ki se je pred davnimi leti poročil s Tilko,
v kateri sem samo enkrat prespala
in se tesno objeta k mladostnemu prijatelju
za vedno poslovila od orehovega
drevesa s to najino zgodbo.
Z maestralom odpihnjen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. oktober 2006 @ 14:40 CEST
Ko bi le videl
kako ga je nosilo čez plotove,
kako ga je veter razkazoval,
kako je jokal in hlipal,
kako ga je gledal
in se muzal dobrikavo,
ko ga je odpihnilo čez njegovo telo.
Ali ga res nisi videl
kako nadzemeljski je bil, ko je letel
in kako je ujel in osušil vsako njegovo solzo,
vsako besedo je oblekel v glas obžalovanja
in razkazoval vetru svoje mišice moči.
Tako lepo je brenčal kot čmrlj na glavi.
Ko ga je prešinil veter, je zaječal
kot zarjaveli škripec na žerjavu.
Viharji listja so se dvigali.
Kot čas je bežal, ker ni hotel pasti.
Imel je prostor napolnjen z dejstvi
modrosti. Bil je samo njegov klobuk,
ki ga je maestral odpihnil
z njegove plešaste glave.
Bil je zares karakterni,
z maestralom odpihnjen,
kot pes zvesti klobuk
Z maestralom odpihnjen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. oktober 2006 @ 16:23 CEST
LP Tatjana
Zažigaš me...
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 7. oktober 2006 @ 19:04 CEST
ZAŽIGAŠ ME
Zažigaš me v tistem delu telesa,
ki je ustvarjen za razsodnost.
Nadevaš mi jarem, s katerih mehčaš
moje ženske občutke, ki so ustvarjeni
za plemenitejšo usodo, kot je vdanost tebi.
Ko me pobožaš po jermenu, se ta spremeni
v strune z žlahtno melodijo in jaz odložim
ob tvoje vzglavje hrepenenje po zadovoljstvu,
ki se odstira v pesmih, v katerih je moje telo
in večnost navdiha. Vse v meni se odpoveduje
bivanjskemu času zaradi prečiščevanja
določenosti in nedoločenost.
Prisegam ti, da te ljubim, vendar poezija
prisega meni, da me bolj ljubi, kot me ljubiš ti.
Jaz pa sem negovalka, ki do obeh gojim
ta prečudoviti občutek hvaležnosti za ljubezni,
sama sebi pa sem spokojno svetilo,
ki išče samo sebe in pot do vseh v sebi.
Brezvsebinski podvig je vse to čaščenje
ljubezni, to izkričanje iz sebe, iz svoje nujnosti.
Ženske poteze so nerazločna znamenja
Rimske ceste. Red poti brez pravil.
Uravnavanje razigranih odstiranj odznotraj.
Vkleni verige na moje ptičje perje in reci,
da me ljubiš, da me privezuješ nase,
da bi lovil ravnotežje ob moji duši.
Moj navdih je natezalnica vrvi, ki jo ti
imenuješ ljubezen, ki hoče plezati navzgor
in me prečiščeno pošlje nazaj v bivanje.
Duša ima svoje poti v ranih urah.
Nobene lire ni, ki bi pela bolj mile glasove,
kot je zlitje vseh ljubezni v eno,
ki zasije kot uročena moč poeta
v vseh barvnih poželenjih tega sveta.
Objava poezije
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 8. oktober 2006 @ 12:10 CEST
hvala za tvoj današnji email, se držim tvojega nasveta in spet pošiljam pesem.
LP Tatjana
TURBOLENCE
Na konici duhovne aspiracije
vonjam žgočo belino,
vonjam dišeč dateljnov gaj,
belo blaznost na ostrini zenita.
Na višini nekaj tisoč metrov
nad mano divjajo turbolence.
Tam biva emigrantska resničnost,
padanje sonca in kometov vanjo,
ki gradijo nasipe in okope upanja,
brez zaupanja v elite, ki jih producira čas.
Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija
ni več; tudi Michelangela, Rubensa,
Van Gogha in Rodina ni več.
Sproščena je velika emotivna moč,
ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu.
Geniji so zunaj elit, kakršna sta
na primer Buch, Blear in podobni.
Nekateri so človeški, nekateri elitni.
Koliko umrljivih carjev je že bilo
na pohodu. Njihova slava je v orbiti.
Razmišljam s čelom okrutne
analitičarke stvarnosti. Uboga para,
koliko enot neokrnjenega spomina še imam?
Samo bogovi govorijo v svojem imenu.
Jaz sem njihov dodatek, težak
le nekaj dekagramov sive mase.
Domišljam si, da sem cvetoča oaza duha,
a moji koščeni gležnji se šibijo pod etiko,
in estetiko Hitlerjevih slik, ki so jih
na dražbi prodali za bajne vsote.
Nebo je kanal za odplakovanje mojih zablod,
zapletov in čudaških filozofskih zagat.
V resnici pa je vse tako zelo preprosto.
Zaužiješ datelj in si okrepljen z glukozo.
Zenit je pravzaprav usoden za misli,
ki se z anonimno odsotnostjo razletijo
z isto močjo, kot jih je izstrelil rafal možgan.
Nad oazo spoznanja norijo ruševine in pepel,
identifikacije blodenj, amebne drže zavesti,
ki jim sonce krepi tipalke z izmeničnim
zarisom modrine in teme, v katerih nevednost
strmi kot urok usode, zaznamovan s prorokbo
Pitije iz Delfijev, Nostrdamusa in kart tete Tince .
Eno samo ponavljanje nasilja zaradi zanikanja
potrebe po izrinjeni človekovi zadovoljitvi
skaknja po drevesih in mahanja z repi,
trenja orehov s kamni in veselja po skupnem
džungelskem plemenskem državljanstvu z opico,
ki ne pozna fenomenalnega jezika matematike
in zapletenega računalniškega sistema informatike
ter produkcije človekove navlake, ki se gomili
po vseh smetiščih, breznih in kleteh sveta.
S preprostim zamahom s kamnom
reši opica svoj problem preživetja,
z naskokom pa svoje nujnosti vrste.
Meni pa je umeščen nov člen, da darujem
otrokom svojo dedinjo: nalogo, da počistijo in
prezračijo Avgijev hlev planeta
in da jim obrazložim dramo oplemenitenega
opičjega rodu na znanstveni način.
Kakšno izrojeno svetlobo mi zenit namenja!
Objava poezije
Prispeval/a: Ajda dne nedelja, 8. oktober 2006 @ 12:55 CEST
lp, ajda
Veter ni odnehal
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. oktober 2006 @ 17:19 CEST
VETER NI ODHEHAL
Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.
Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel.
Z drevesa so padale hruške na tla,
nato se je zapodil še v drugo drevo
in tudi to drevo je zatresel in z njega
so padale jabolke v travo.
Jaz se se sklonila in pobrala sadeže v vrečko
in šla naprej, vendar veter ni odnehal.
Hitel je ves nemiren in trpeč novim
dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče
glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenjenje in slast.
Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta
s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum
in mi osušil moker obraz in premočena oblačila.
Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce.
Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter
v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna.
Eden proti drugemu se postavljava v bran
in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja.
Veter ni odnehal
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. oktober 2006 @ 17:33 CEST
VETER NI ODHEHAL
Doživela sem nekaj nenavadnega.
Srečala sem se s pevcem neba.
Stala sem na veliki senožeti
in poslušala veter, ki je tožeče pel
neko melodijo, ki je nisem še nikoli
prej slišala. Bil je nemiren, že skoraj
obseden, kot bi mi hotel nekaj povedati.
Napenjal mi je bluzo in dvigoval krilo.
Hotel me je vzeti s seboj.
Jaz sem se vetru upirala in ga svarila
naj se pomiri in me pusti malo samo,
ko me pa tako omamlja jesen.
Toda v njem je bilo toliko tožba in hrepenenja,
da sem se ustavila in mu prisluhnila.
Tedaj se je zapodil proti drevesu in stresel.
Z drevesa so padale hruške na tla,
nato se je zapodil še v drugo drevo
in tudi to drevo je zatresel in z njega
so padala jabolka v travo.
Jaz sem se sklonila, pobrala sadeže v vrečko
in šla naprej, vendar veter ni odnehal.
Hitel je ves nemiren in trpeč novim
dogodivščinam naproti. Zvenel je vse mogoče
glasove: jok, stok, trpljenje, hrepenenje in slast.
Veter se je dvignil v nebo in začela se je nevihta
s ploho dežja. Nato je topleje zapihal nek divji šum
in mi osušil moker obraz in premočena oblačila.
Razpihal je oblake, da je name posijalo sočutno sonce.
Tedaj sem spoznala, da sva si jaz in veter
v svojih stiskah in hrepenenju zelo podobna.
Eden proti drugemu se postavljava v bran
in sva nerazdružljiva darežljiva prijatelja.
Jezikovni slog
Prispeval/a: Tatjana Malec dne ponedeljek, 9. oktober 2006 @ 17:56 CEST
V pesmi sem napisala:
"Jaz sem se sklonila, pobrala sadeže v vrečko.."
Slogovno bi bilo lepše in pravilneje:
"Sklonila sem se, pobrala sadeže v vrečko....!
Sicer pa danes imam slab dan, zato ne bom več pisala, da ne
bi delala napak. Jutri bom drugačna in mi bo šlo bolje.
LP Tatjana
Zamamljenost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne torek, 10. oktober 2006 @ 14:33 CEST
V zlatih kodrih otroka
se skrivajo ostri sekalci človeka.
V kozarcu rdečega je kaplja mladosti.
V nasmukanem jasminu ležijo
prve besede, nek drobtinast spomin,
ki vznika iz skorje kruha,
iz katere rastemo.
Drsimo skoz človeško telo,
skoz zelene in rdeče naslove bivališč,
skoz prostore, ki premorejo dim,
erotiko, dnevno svetlobo in električno luč;
skozi tekočine, ki raztapljajo zamamljenost
in maščobe, ki smo jih spili z mlekom.
Živimo z drobci posameznih doživetij
in občutij nekaj tukaj, nekaj tam.
Odpiramo in vdiramo v maternico,
da bi pridobili na prostornini ljubezni.
Iz vonjavosti moškatnih jagod seštevamo
dneve in ko nam ponovno spregovori otroštvo,
stojimo na vratih kot varuh skrivnosti.
Uprti v miloščino jeguljastega telesa usode
smo kot divja rastlina, ki popije toliko vode,
da ozeleni v svojih smotrih in sledi soncu.
Nepremagljivi v svoji potrebi žanjemo klasje
svojega dela, iščemo poti naprej in nazaj.
Nemir nam teši potrebe srca, poraja šibkost
in moč je slast, ki nas utruja in odpočije obenem.
Govorimo, delamo in se podimo po razbeljenih
cestah, skoz plaho svetlobo juter,
žgoče opoldneve in mračne noči.
Zmagovalci in poraženci obenem.
Znamo se postiti, čakati in dočakati cilj.
Znamo hoditi v krogu in sanjati,
ko se čustvo opredeljuje.
Nenavadno je, kako se znajdemo
pri raziskovanju prostora
in ocenjevanju drugih ljudi
in kako malo vemó o sebi.
Zamamljenost
Prispeval/a: Ljuba dne torek, 10. oktober 2006 @ 23:38 CEST
Si pa res plodovita, Tatjana!
Pa šele torek je... he he he!
Nočko nočko
Ljuba
Vonj po ženski
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sreda, 11. oktober 2006 @ 13:41 CEST
Vse štiri strani neba se združijo, da me podprejo v navdihu in mi pomagajo pesniti.
LP Tatjana
VONJ PO ŽENSKI
Kako se je tvoja ponošena beseda
zmogla sleči do golega
in odložiti svoje strgano oblačilo,
stopiti pod prho
in očiščena stopiti pred mene?
Ali nisi bila spodaj pod oblačilom
v golem telesu že malce postarana?
Ali si spregledala mojo igro čakanja
in odklenila ključavnico za besede
in naredila prostor, da bi se me dotaknile,
zložila besede vame in sezidala
novo zgradbo, mali dvorec,
v katerem bi kraljevala gola
in jaz bi vonjal žensko v tebi.
Ena sama kapljica krvi v besedi
že zadovoljno prede
in kako ena sama kapljica rose
osveži zapestje besede,
ko ponudi svojo dlan.
Vonj po ženski
Prispeval/a: Miran Zupančič dne sreda, 11. oktober 2006 @ 14:55 CEST
Lep pozdrav vsem in vse dobro,
Miran
Kozmična maternica
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 12. oktober 2006 @ 19:18 CEST
KOZMIČNA MATERNICA
Marsikdo na tem svetu izpušča življenje,
da bi ujel večnost v neskončnosti
in ko gleda za seboj
to okamnjujočo pokrajino,
se vpraša ali je tudi sam kamen postal.
Nadaljuje nepredvidljive kamene poti,
jim brusi robove, preskakuje ostrine.
Neskončnost ga vabi: »Vstopi noter!«
Stoji nad prepadom. Poti nazaj ni.
Prostora je na pretek.
Večnost je spustila v dvorane svoj duh,
ki miruje v obraz in telo.
Jaz se gibam, moja stopala hodijo,
moje srce utripa, ustnice govorijo,
oči gledajo ljudi, ki gredo za menoj.
Vsi strmimo v velike steklene oči večnosti.
Počutim se kot izkušena pijanka,
majavih nog, pijana od sanj in hrepenenja.
Pred menoj so jate praznine.
Gledam naprej, poti nazaj ni.
Mesečevo morje me jemlje vase.
Skoz majhno lino svoje domišljije
vstopim v val in zagledam sobo,
svojo kozmično maternico poezije.
Kot črna luknja je to karmično telo
kjer izginjajo kometi in svetovi.
V njej sedim na prestolu.
Sem srečna kraljičina
z bujnim presežkom besed,
sem govoreča intimnost
prostora tega sveta. Topim večnost,
ki ne more tako goreti, kot gorim jaz.
Zamamljenost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 12. oktober 2006 @ 19:21 CEST
in lep pozdrav
Tatjana
Kozmična maternica
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 12. oktober 2006 @ 19:43 CEST
Sporočilo, ki se ga lahko zasluti iz teh tvojih besed bi lahko pomenilo, da enost začne v srcu v stanju notranje pripravljenosti, ki je prisotna kot zmožnost ("Vstopi noter!"), iz katere lahko priteka prostovljno izčrpen izvir ("Kozmična maternica"), če ga ne ovira sedanji zakupnik, človek. Če je tu v nekem določenem trenutku v človekovem življenju pripravljenost, da prevzame notranjo nalogo, potem začne skrita zmožnost delovati ("jaz se gibam, moja stopala hodijo"). Pride do dejanja in božje žarčenje deluje neprekinjeno.
Lep pozdrav in vse dobro od ,
Mirana.
Sporočilo Igorju
Prispeval/a: Tatjana Malec dne petek, 13. oktober 2006 @ 10:52 CEST
Zatisni oko, napni mišice in pojdi veselo dalje v tvojem stilu!
LP Tatjana
Zamamljenost
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 15. oktober 2006 @ 09:35 CEST
Ukročena burja se spreminja
v lahkoten veter, ki ziba travo
nemirne kraške pokrajine,
odkoder se oglašajo glasovi ptic.
Bori so nekaj posebnega
in s počitkom vedno odlašajo.
Pride čas, ko jim zašumijo veje
in po gmajni se popkom
odprejo cvetovi belega »žvepka«,
ki s svojo bleščečo skrivnostjo
in dišečim vonjem vabijo čebele,
da poletijo na brinjeve prašnike peloda.
Ruj, šipek in srobot domujejo
v pogumu rdeče jesenske preobleke.
Hrepenenje je pomešano s spominom
na belo krono »rešelike«,
ki jo je mladost darovala
srčnemu utripu Krasa.
Življenje ob vinski cesti
se spreminja v ljubezen,
ki diha teranovo trto,
polno vroče krvi.
Trpežen je kamniti kraški svet.
Preveč je rdečega,
da bi gorečke mogle sprejeti
vase vso to veliko ljubezen
in darove jeseni.
Odloženi spomini med robito in leskami
sanjajo pomladni dež, kale, »štirno«
in »cajno« orehov in lešnikov.
Jesen za jesenjo so sončni zahodi
ogrevali kamniti svet črnega bezga
z milino zlatega runa.
Poslušam veter in pojdiva skupaj
po stezicah na gmajno
po rumeno drenovo cvetje,
da okrasiva sonce.
Ljudje polni upov orjejo rdečo prst
in sejejo ajdo, ki Kraševki
v zavetju »borjača« sapo odpočije.
Igrače otroškega veselja
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 15. oktober 2006 @ 09:39 CEST
Bila sem zaljubljena v punčke.
Moram priznati, da me še do danes
ni popustila vnema za te igrače,
ki se mi v kotičku duše prikazujejo
kot dotik očetove ljubezni.
Moj oče je bil dober strelec.
Ne vem od kod njemu ta dar.
Znal je ciljati v tarčo.
Ko mi je bila kakšna punčka
na Andrejevem sejmu v Gorici
posebno všeč, sem rekla očetu,
naj pomeri puško v tarčo
in punčka je bila moja.
Doma sem imela celo kraljestvo punčk
In jaz sem bila njihova ljubeča mama.
Bile so iz mavca in kavčuka,
a zame so bile te punčke moji otroci.
Bile so deležne mojih dotikov,
šepetov, nežnosti in topline.
Vedno sem jih preoblačila
in jim šivale oblekce.
Bila sem dobra mama.
Česala sem jim lase, jih hranila
in pela uspavanke.
Dragi Igor!
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 15. oktober 2006 @ 10:21 CEST
Prav po polžje se je vlekel ta teden. Med tem časom, ko tebe ni, smo Pozitivkarji prebrali cele gore klasikov in se premočrtno gibali s svojo mislijo proti nedelji.
Danes je nedelja in tebe še ni! Razočaranje smo odložili na dno srca. Ni mogoče obrazložiti vseh naših odtenkov in občutkov ob tvoji odsotnosti. Življenjske navade nas, ki kakor molji pred knjigo, strmimo v ekran in čakamo, da bodo Pozitivke bruhale zanimive prispevke in slike čez rumeno polje, so prav okrnjene in užaloščene. Stojimo na pokošeni planoti kakor uročeni, saj ne moremo razumeti, da si se od nas poslovil kakor kakšen užaljeni Orfej in nas pustil, da nas lisice dolgočasja grizejo v stegna. Komentarji so skoraj ugasnili.
Igor, ti si naš nevidni duhovni pastir in te neločljivo povezujemo s kulturnim poslanstvom Pozitivk, ki izražajo našo voljo in interes. Tvoje zamisli, ideje in slike težijo, da oživijo v življenju in predstavljajo za nas veliko moč. Kaj bomo brez tebe, če se bo to nadaljevalo? Ne vem kje si, vendar vedi, da te zelo, zelo pogrešamo. Malo skušam v tej rubriki o poeziji nadoknaditi tvojo odsotnost, vendar ne gre in ne gre. Aleš je pa očitno zaseden na številnih projektih!
Ker te to pismo Igor, nagovarja s klicem vrnitve na Pozitivke, je nujno potrebno, da se čimprej vrneš in nadaljuješ s pesniško rubriko tako kot je bilo prej. In seveda tudi z ostalim programom.
Lep pozdrav in vse dobro
Tatjana