Na konici duhovne aspiracije
vonjam žgočo belino,
vonjam dišeč dateljnov gaj,
belo blaznost na ostrini zenita.
Na višini nekaj tisoč metrov
nad mano divjajo turbolence.
Tam biva emigrantska resničnost,
padanje sonca in kometov vanjo,
ki gradijo nasipe in okope upanja,
brez zaupanja v elite, ki jih producira čas.
Bacha, Bethovna, Brahmsa, Verdija
ni več; tudi Michelangela, Rubensa,
Van Gogha in Rodina ni več.
Sproščena je velika emotivna moč,
ki je silna tako v barvah kot linijah in glasu.
Geniji so zunaj elit, kakršna sta
na primer Buch, Blear in podobni.
Nekateri so človeški, nekateri elitni.
Koliko umrljivih carjev je že bilo
na pohodu. Njihova slava je v orbiti.
Razmišljam s čelom okrutne
analitičarke stvarnosti. Uboga para,
koliko enot neokrnjenega spomina še imam?
Samo bogovi govorijo v svojem imenu.
Jaz sem njihov dodatek, težak
le nekaj dekagramov sive mase.
Domišljam si, da sem cvetoča oaza duha,
a moji koščeni gležnji se šibijo pod etiko,
in estetiko Hitlerjevih slik, ki so jih
na dražbi prodali za bajne vsote.
Nebo je kanal za odplakovanje mojih zablod,
zapletov in čudaških filozofskih zagat.
V resnici pa je vse tako zelo preprosto.
Zaužiješ datelj in si okrepljen z glukozo.
Zenit je pravzaprav usoden za misli,
ki se z anonimno odsotnostjo razletijo
z isto močjo, kot jih je izstrelil rafal možgan.
Nad oazo spoznanja norijo ruševine in pepel,
identifikacije blodenj, amebne drže zavesti,
ki jim sonce krepi tipalke z izmeničnim
zarisom modrine in teme, v katerih nevednost
strmi kot urok usode, zaznamovan s prorokbo
Pitije iz Delfijev, Nostrdamusa in kart tete Tince .
Eno samo ponavljanje nasilja zaradi zanikanja
potrebe po izrinjeni človekovi zadovoljitvi
skaknja po drevesih in mahanja z repi,
trenja orehov s kamni in veselja po skupnem
džungelskem plemenskem državljanstvu z opico,
ki ne pozna fenomenalnega jezika matematike
in zapletenega računalniškega sistema informatike
ter produkcije človekove navlake, ki se gomili
po vseh smetiščih, breznih in kleteh sveta.
S preprostim zamahom s kamnom
reši opica svoj problem preživetja,
z naskokom pa svoje nujnosti vrste.
V meni pa je umeščen nov člen, da darujem
otrokom svojo dedinjo: nalogo, da počistijo in
prezračijo Avgijev hlev planeta
in da jim obrazložim dramo oplemenitenega
opičjega rodu na znanstveni način.
Kakšno izrojeno svetlobo mi zenit namenja!
Na konici duhovne aspiracije
