Nobene škarje

ne izrežejo duše

in trdne volje.


Klavdija KIA Zbičajnik

Leto ki odhaja

naj te opominja,

da dobro vse ostane,

ko solzo smeh ujame.


Zaželi sanje si mogoče,

tudi tebe nekdo hoče,

da ti stisne toplo dlan,

te odpelje daleč vstran.

Sneg naletava
Hodiva po snegu
Razigranost sije iz najinih oči
Snežinke loviva v dlani
Loviva jih z usti
Stopijo se na najinih licih

Zame narediš potko v snegu
Smejiva se
Sva razigrana
Žarečih lic
Svetlečih oči

V dlan sem zajela lunin odsev,
si zmočila obraz,
se prepustila
ljubkovanju besed,
ki so drhtele,
me vabile v svoj objem,
prebujale čute.

Zaljubila sem se v koščke,
ki mi jih je luna radodarno
polagala v naročje.
Ni bila prevzetna.
Ljubkovala je mojo dlan.
Občudovala zvezdice
v mojih očeh.

dotaknil si se me
s krhkimi krili
z ranjenim ponosom
ujetega metulja

tiho pronicaš vame
prebujaš čutnost
drhtim v neznanem
nisi le hipna misel

ne bojim se tvoje krhkosti
ne tvoje ranljivosti
ne lupine spominov
ne zaprašenih misli

*
* *
* * *
* * * *
* * * * *
NAJ SRCE
* *
* * *
* * * *
* * * * *
* * * * * *
* * * * * * *
* * * * * * * *
* L J U B E Z N I
* * *
* * * *
* * * * *
* * * * * *
* * * * * * *
* * * * * * * *
* * * * * * * * *
* * * * * * * * * *
* * * * * * * * * * *
VRATA NA STEŽAJ ODPRE!
* *
* *
* *
* *
* *
_____________________

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
da iščem v slaščicah svoj notranji mir,
me notranji glas moj tedaj navdihuje,
naj raje si skuham v oblicah krompir.

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
v gostilni prikličem si notranji mir.
Moj notranji glas me tedaj prepričuje,
da zame poguben je prav vsak oštir.

Če kdaj kakšen dan spet me stres obvladuje,
s tobakom vzpostavljam si notranji mir.
Moj notranji glas pa se name huduje,
rekoč, da so pljuča kot dimljeni sir.

Pozlačeno uho bi se rado dotaknilo glasu,
ki polni luni oči s pogledom poželenja.
Telo njenih sanj se oblači v noč
in spreminja robidnice v diamante.
Ko svetloba noči oslabi
in se sence umaknejo, tedaj spoznam
kaj je luna sanjala v mojih mislih,
ko je tehtala zaklade svoje luči v meni
z utežmi in merili, ki jih jaz še ne poznam.

Mehki obrisi segretih mesečevih kamnov
mi v srcu lupijo puščavske sledi,
ki vodijo do izvira hrepenenja
in do objema luninih svetlobnih rok.
Iz strahu pred spolnitvijo mojih želja
se je odpovedala nočnemu užitku
in sestopila na palubo sončne svetlobe.
V njej je utonila v vesoljno morje.

Počiva tiho jezero v samoti,
pogreza v listju se med sive loge,
nikogar ni, nihče miru ne moti,
le jaz stojim in zrem v zrcalne kroge.

Glej spako, ki smeji se med valovi,
skelet grbav, ki se reži v koži,
glej klovna, lutko s črnimi trakovi,
nečimrno pošast, ki glasno toži.

Poglej, kako si kožo s kože trga,
cefra si gnojne bule, tiho tuli,
in gnusno kri iz ran si srka,
razdražena si lastne kremplje puli.

Spremenil se bom,
še zadnjič,
odšel bom,
daleč kot še nikoli,
tiho, brez slovesa,
vstran, kamorkoli.

Nekam,
kjer sonce sije dlje,
kjer ni skrbi
in nihče te ne prevara,
kjer ljubezen,
prijateljstvo živi.

Laže,
kdor trdi,
da ljubezni ni,
vase naj pogleda,
videl bo, živi.

Drhteča,
lučka v temi,
brli, žari,
srce posluša,
pred zlobo beži.

Z ljubeznijo
zvestoba, vdanost hodi,
zaupanje je pot,
brez grešnih misli
a prevara v konec vodi.

Ziblje roka,
ziblje noga,
cmok v prsih,
črna žoga.

Teče solza,
teče kri,
vse je mirno,
bolečina kriči.

Poka laž,
poka led,
zlo se smeje,
liže med.

Grem tja,
kjer sem doma,
tam nihče,
me ne pozna,
kjer me vsi
sovražijo,
tam sem jaz doma.

Dom čudoviti,
tako nizko,
tako ponižujoče,
trdo in ostro,
poživljajoče hladno,
do smrti,
sladki dom.

365 novih dni,
da se spremeniš,
na novo se rodiš.

V boljšo in razumevajočo osebo,
ki zna se smejati,
vsakemu roko dati,
poslušati in razumeti,
več potrpljenja imeti.
Modrim nasvetom slediti,
nikdar humanosti izgubiti,
se ceniti in spoštovati,
najboljše od sebe dati.

(Nepojasnjeni pojav)

Presežnega nebeškega obiskovalca,
to nevidno drobno bitje iz emocionalne energije,
ki pada iz razsutih zvezd, vzemi pod drobnogled
in spoznaj njegove razsežnosti in lastnosti.
Plahutanje mojega jaza me dviga k zvezdam
in polje je tam posejano z njihovo ljubeznijo
in prežeto z mojimi spomini in s hrepenenjem.

Iz božanskega jedra zavesti univerzuma prihaja
nebeški obiskovalec poln resnice in zvočnih prvin.
Obstajam, dokler sem povezana in privezana
s tankimi nevidnimi nitkami na jedro razuma kozmosa,
ki prihaja kot božanski um v zavest,
kot golob v različna stanja duha.

Kamen v grlu je tista ovira,
ki te z okoničenimi prsti drži za vrat,
da se ne moreš zjokati in ne smejati.
Kamen raste in ga slišiš hropsti.
Ves modrikast je,
ko ne more izdaviti glasu.
Kamen se zagozdi v grlu
in v prsih tišči kot tujek.
Nikoli ne najde modrosti,
ki bi bila razložljiva.
V kamnu vedno tožeče zavija veter,
zven njegovega glasu ljudje
neskončno dolga vzdržijo.

Polnoč je odbila,
Božič je danes spet med nas,
pot skozi mesto se je vila,
prišel je čas,
čas želja, majhnih obljub,
prelepih trenutkov, prijetnih občutkov,
manjka le njen poljub.

Snežinko stiskam v dlan,
Verjeti v Božič, ni me sram,
Verjamem v dobroto ljudi,
Verjamem da človek, kljub vsemu trpi.

Nimam želja, ker izgubil sem vse,
ko izgubil sem njo,
njo ljubim le, trohni mi srce,
zato zaželim ji le, SREČNO.

Ko zmehčaš svoj jaz
in potegneš ob hrbtenici zvijugano črto,
se tvoj jaz znajde tam,
kjer te življenje hoče umestiti.
Tedaj občutiš prenos bolečine
s tvojega tkalca telesa nate.
Res ti je zapolnil telo s šibko tvarino,
vendar s tem se moraš sprijazniti.
Ti si mu izkustvo zablode, da te je ustvaril
v človeški podobi na Robinzonovem otoku.
Ne skrbi, jaz ti delam družbo.
Tudi mene je ustvaril tako in skotalila sem se
v močvirje k tebi in ti blažim osamljenost.
Nisi sam. Vsi begunci iz raja se držimo za roke
in prav ljubezen nas upogiba,
da nismo mogočni bogovi, temveč samo ljudje.

Nizko se nocoj spustilo je Nebo,
prekrilo Zemljo je z ljubeznijo toplo…
Odpira srca naša zvona zven srebrni,
da sprejela vase te ljubezni bi poljub:

naj Ljubezen biva v nas, premaga strah,
naj prežene vse, kar še nas bremeni,
kar hrani bolečino, ki ne dovoli,
da res z Zaupanjem ljubili bi!

Naj božična noč bo vsaka noč,
naj dan vsak Ljubezen večna osvetli!

V zvezdnem soju gledam znamenja
tam daleč in svetloba polni svoje ležišče
v mojem srcu. Tam vzhaja mesec,
v meni utišana potešenost
s komaj zašito praznično obleko luči.

Ponavljajoči se dnevi v usodnem krogu
življenja odpirajo vrata moje duše
čez most utripov v novi čas.
Vdihnem utišana, popolnoma predana,
z zaprtimi očmi globoko zapredena v sanje,
prebujena in na novo rojena
poniknem vase, v notranjost same sebe.

V Sveto Noč verjeti,
ker sporočilo je posebno,
lepote v življenju si želeti,
to je vsakemu potrebno!

Miru, prijateljstva, ljubezni,
vsak dan in vsako noč,
svet brez vojn, bolezni,
topla dlan, kjer rabijo pomoč!

Naj grozote vse izbriše,
za trenutek čas ustavi,
v srca mavrico nariše
in neurja vsa pospravi!

Libanonski pesnik, pisatelj in filozof Kahlil Gibran (1883 –1931), rojen v Bširriju, ki se je poglabljal v evropsko literaturo v Parizu, pozneje pa v Bostonu (ZDA), je rekel: »Mar je na svetu kaj, kar boste zadržali zase?« Tej misli je sledila tudi pesnica Darinka Šajn, ki jo na Pozitivkah bolj poznamo pod pseudonimom »Sonce življenja«.
Z presenečenjem sem odprla kuverto, ki mi je prinesel pismonoša, v kateri je zablestela knjiga in na njej napis z imenom avtorice in imenom pesniške zbirke »Sonce življenja«.

Darinka mi je velikodušno podarila del sebe z namenom, da mi polepša prednovoletne praznike, za kar se ji od srca zahvaljujem. Stihe sem na dušk izpila po požirkih enega za drugim in odžejali so me s sončno svetlobo in njeno ustvarjalno sproščenostjo.

Prebujam spet se v jutro megleno,
razvneta vsa od hrepenenja,
od sanj blodečih, od gorenja
srca, ki je znova vzplamenjeno.

Iskala nisem ljubezni, tebe...
mineval dan vsak moj je mirno,
premišljeno le in izvirno...
in vendar zdaj spet sem vsa iz sebe!

Šališ se z mano, vendar ne vidiš
iskrenja, želje v mojih očeh,
mojih solza v prečutih nočeh,
in moje samote ne sprevidiš!

Ljuba Žerovc