Kamen v grlu je tista ovira,
ki te z okoničenimi prsti drži za vrat,
da se ne moreš zjokati in ne smejati.
Kamen raste in ga slišiš hropsti.
Ves modrikast je,
ko ne more izdaviti glasu.
Kamen se zagozdi v grlu
in v prsih tišči kot tujek.
Nikoli ne najde modrosti,
ki bi bila razložljiva.
V kamnu vedno tožeče zavija veter,
zven njegovega glasu ljudje
neskončno dolga vzdržijo.

Neumni slepi ponos užaljenega kamna,
kako je razprostrl svoj stari kožuh
čez številčnico ur, dni, mesecev in let.
Kako te gleda v dušo in kot žandar
stoji pred njeno poslušnostjo.
In četudi ga kdo z nežnimi prosti potipa,
vztraja v tebi in se odzrcali v vlažnih očeh.
Ves uslužen se navpično navzdol razcepi
in razdeli v marmorne žile bolečine.
S sabo vleče kri tvojega nemira,
prede dolge niti in ti ga slišiš dihati
v notranjosti in ga čutiš kot zobato bitje,
ki te grize in grize in te ovija kot bršljan.

Včasih sproži tudi vihar in ti poganja
valove krvi po telesu in ti jih meče v obraz.
Kamen nikoli ni obziren in prijazen do tebe,
da bi doživljal njegovo pomirjenje misli.
Boleča ganjenost ga vedno usmerja
proti svojemu cilju – bolečini v tebi.
Njegova poraščenost z mahom te vodi
vedno v notranjost, tam kjer so skriti
spomini, občutja, kjer je brezno tvoje ljubezni.

Z nadležno roko te vedno z nečem napolnjuje,
da ga čutiš v grlu kot zagozdo.
Duša ga nenehno izriva, a kamen se vedno
znova in znova naseljuje vate.
Kako lepo bi bilo, če bi bil kamen
vedrih potez in blag in da ga kar naprej
ne bi glodala bolečina in norosti ljubezni.