Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061227082341968

Nebeški obiskovalec sreda, 27. december 2006 @ 08:23 CET Uporabnik: Tatjana Malec (Nepojasnjeni pojav) Presežnega nebeškega obiskovalca, to nevidno drobno bitje iz emocionalne energije, ki pada iz razsutih zvezd, vzemi pod drobnogled in spoznaj njegove razsežnosti in lastnosti. Plahutanje mojega jaza me dviga k zvezdam in polje je tam posejano z njihovo ljubeznijo in prežeto z mojimi spomini in s hrepenenjem. Iz božanskega jedra zavesti univerzuma prihaja nebeški obiskovalec poln resnice in zvočnih prvin. Obstajam, dokler sem povezana in privezana s tankimi nevidnimi nitkami na jedro razuma kozmosa, ki prihaja kot božanski um v zavest, kot golob v različna stanja duha. Išče me močno navezano subtilno tkivo svetlobe in snov se oklene snovne prvine v krogu mandale. Vse živo je v sorodu z vsem živim v neskončnosti. Misli živijo v kamnu, reki, morju in gori. Pesmi prihajajo iz prvin življenja vanje. V prostorski in časovni svet transcendirajo. Vesolje se pogovarja v jeziku lastnega razuma in poetu dovolj razločno govori, ga opazuje in ogovarja v pesniškem jeziku, kot bi nekdo tretji narekoval naj piše, kar čuti v njegovi breztežnosti spomina. Prikrit je z oblaki in ovoji nižje zavesti. Njegova zavest je celostna s kozmosom. Čutenje se dviga kot nevihtni oblak k svetlobi in tu se poetove oči odprejo, odprejo se mu pore kože in vanje pronica svetloba in s svojimi ključi odklepa njegovo dušo. Pesmi narekuje nebeški obiskovalec, ki se ni mogel izpesniti v času ko še ni bilo besed in transmitira buden v lučeh iz daljave. Beseda je postala središčna točka njegove zavesti, ki ni več v stanju negibnega časa, temveč v stanju transcendence skoz poetovo srce. Iskra božanskosti se naseljuje v njem, pronica skoz prosojnost in nauči biti v snu in budnem stanju, ko vzročne verige lastne svobode niso tako močno priklenjene nanj. Stvaritve rastejo iz rude, dežja, rečne struge in skoz prosojne mesečeve igre luči. S prostim očesom je neviden, ko narekuje pesem in polaga stihe v dlani, da se prenašajo na papir. Ti moj dragi Odisej, ki odideš že pri drugem mejniku mojih sanj, točno ob 4 uri zjutraj, tedaj se odzrcališ v ogledalu mojih pisav in jaz te spoznam po lirični masi, ki si jo zapustil moj dragi nevidni nebeški obiskovalec. Komentarji (0) www.pozitivke.net