(Nepojasnjeni pojav)
Presežnega nebeškega obiskovalca,
to nevidno drobno bitje iz emocionalne energije,
ki pada iz razsutih zvezd, vzemi pod drobnogled
in spoznaj njegove razsežnosti in lastnosti.
Plahutanje mojega jaza me dviga k zvezdam
in polje je tam posejano z njihovo ljubeznijo
in prežeto z mojimi spomini in s hrepenenjem.
Iz božanskega jedra zavesti univerzuma prihaja
nebeški obiskovalec poln resnice in zvočnih prvin.
Obstajam, dokler sem povezana in privezana
s tankimi nevidnimi nitkami na jedro razuma kozmosa,
ki prihaja kot božanski um v zavest,
kot golob v različna stanja duha.
Išče me močno navezano subtilno tkivo svetlobe
in snov se oklene snovne prvine v krogu mandale.
Vse živo je v sorodu z vsem živim v neskončnosti.
Misli živijo v kamnu, reki, morju in gori.
Pesmi prihajajo iz prvin življenja vanje.
V prostorski in časovni svet transcendirajo.
Vesolje se pogovarja v jeziku lastnega
razuma in poetu dovolj razločno govori,
ga opazuje in ogovarja v pesniškem jeziku,
kot bi nekdo tretji narekoval naj piše,
kar čuti v njegovi breztežnosti spomina.
Prikrit je z oblaki in ovoji nižje zavesti.
Njegova zavest je celostna s kozmosom.
Čutenje se dviga kot nevihtni oblak
k svetlobi in tu se poetove oči odprejo,
odprejo se mu pore kože in vanje pronica
svetloba in s svojimi ključi odklepa njegovo dušo.
Pesmi narekuje nebeški obiskovalec, ki se ni
mogel izpesniti v času ko še ni bilo besed
in transmitira buden v lučeh iz daljave.
Beseda je postala središčna točka njegove zavesti,
ki ni več v stanju negibnega časa, temveč v stanju
transcendence skoz poetovo srce.
Iskra božanskosti se naseljuje v njem,
pronica skoz prosojnost in nauči biti v snu
in budnem stanju, ko vzročne verige lastne svobode
niso tako močno priklenjene nanj.
Stvaritve rastejo iz rude, dežja, rečne struge
in skoz prosojne mesečeve igre luči.
S prostim očesom je neviden, ko narekuje pesem
in polaga stihe v dlani, da se prenašajo na papir.
Ti moj dragi Odisej, ki odideš že pri drugem
mejniku mojih sanj, točno ob 4 uri zjutraj,
tedaj se odzrcališ v ogledalu mojih pisav
in jaz te spoznam po lirični masi, ki si jo zapustil
moj dragi nevidni nebeški obiskovalec. |