Počiva tiho jezero v samoti,
pogreza v listju se med sive loge,
nikogar ni, nihče miru ne moti,
le jaz stojim in zrem v zrcalne kroge.

Glej spako, ki smeji se med valovi,
skelet grbav, ki se reži v koži,
glej klovna, lutko s črnimi trakovi,
nečimrno pošast, ki glasno toži.

Poglej, kako si kožo s kože trga,
cefra si gnojne bule, tiho tuli,
in gnusno kri iz ran si srka,
razdražena si lastne kremplje puli.

Ne more se pošast smejati,
trpi žival in neha ne tuliti,
zakaj jo vendar je spočela mati,
ko pa ne more in ne ve ljubiti.