Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20061230173403761

Kraševki ponedeljek, 1. januar 2007 @ 05:34 CET Uporabnik: Tatjana Malec (Iz še neobjavljene pesniške zbirke "Gorečka") Kraševka, tvoj oder je nem. Glasilka tvoje besede niha. Prisluhnimo ušesu! Komaj slišno je mrmranje, ki se hrani v večnih posodah spomina. Ena misel se preliva v drugo in išče stare poti k svetlobi besede. Ni mogoče meriti časa z leti, le z veličino, ki je povzdignila glas v nebo, kot bi bil ravnokar odzidan, izgovorjen in v starih podobah zajel zenice oči. Spoznala si radosti in bolesti vživetosti v igro in odplesala hip v vetru čez kraške gmajne. Živela si s hotenji, ki so izpolnili občinstvo. Usojeno ti je bilo odpotovati še dlje, vzeti na svoje peruti ves ranjen svet in čutiti v svojih kosteh rodno zemljo do njenih korenin; dati glasu krila, gibu zalet, se povzpeti do sončeve luči in trositi zlat prah, s semeni povezan. Zasidrala si se v osončju svojega hrepenenja na dolgih potovanjih, kjer bele jadrnice plujejo skoz blazine poželenj in odcejajo luske sanj z radostjo izrekanja in bolečino odrekanja. Izročala si se valovom oceana, ki hladijo čute. Kot feniks si se znova rojevala iz pepela, umirjala v lastnem srcu trepetanje brinovke in se izročala velikim strastem sveta. Vsa tvoja igra in odigrani liki so bili eno samo plimovanje srca, preizkušnja vzdržljivosti, odtajevanje in izgorevanje, ki ga poganja kolesje ljubezni v večnost, v neminiljivost, skoz lastno končnost. Koliko odigrane samoumevnosti, rahločutnosti, ukročenosti, begotnega spomina in somernosti si izsevala skoz lastne izkušnje in koliko dobrotljivosti je podarjeno rokam, ki so nenaprošeno jemale. Gorečka je pognala svoje korenine v skalo, zanetila v grmu požar in ruj je razžaril neiztrohnjeno srce v barvah, ki oživljajo Kras, dokončno in človeško, s spomini na igralsko privizdignjenost tvojega glasu, ki nam še govori iz rdečkaste prsti, večno navzoč. Evokacija, ki si hoče odpočiti in cveteti na razpotju venenja, skoz spomin, osušen na trepalnicah oči, živi tam v rumenem vetru raznobarvne jeseni, kjer si kraška vrtača hoče zapeti z rujem dušo. Komentarji (5) www.pozitivke.net