Kraševka, tvoj oder je nem.
Glasilka tvoje besede niha.
Prisluhnimo ušesu!
Komaj slišno je mrmranje,
ki se hrani v večnih posodah spomina.
Ena misel se preliva v drugo
in išče stare poti k svetlobi besede.
Ni mogoče meriti časa z leti,
le z veličino, ki je povzdignila glas v nebo,
kot bi bil ravnokar odzidan, izgovorjen
in v starih podobah zajel zenice oči.
Spoznala si radosti in bolesti vživetosti v igro
in odplesala hip v vetru čez kraške gmajne.
Živela si s hotenji, ki so izpolnili občinstvo.
Usojeno ti je bilo odpotovati še dlje,
vzeti na svoje peruti ves ranjen svet
in čutiti v svojih kosteh rodno zemljo
do njenih korenin; dati glasu krila,
gibu zalet, se povzpeti do sončeve luči
in trositi zlat prah, s semeni povezan.
Zasidrala si se v osončju svojega hrepenenja
na dolgih potovanjih, kjer bele jadrnice plujejo
skoz blazine poželenj in odcejajo luske sanj
z radostjo izrekanja in bolečino odrekanja.
Izročala si se valovom oceana, ki hladijo čute.
Kot feniks si se znova rojevala iz pepela,
umirjala v lastnem srcu trepetanje brinovke
in se izročala velikim strastem sveta.
Vsa tvoja igra in odigrani liki
so bili eno samo plimovanje srca,
preizkušnja vzdržljivosti, odtajevanje in izgorevanje,
ki ga poganja kolesje ljubezni v večnost,
v neminiljivost, skoz lastno končnost.
Koliko odigrane samoumevnosti, rahločutnosti,
ukročenosti, begotnega spomina in somernosti
si izsevala skoz lastne izkušnje in koliko dobrotljivosti
je podarjeno rokam, ki so nenaprošeno jemale.
Gorečka je pognala svoje korenine v skalo,
zanetila v grmu požar in ruj je razžaril
neiztrohnjeno srce v barvah, ki oživljajo Kras,
dokončno in človeško, s spomini
na igralsko privizdignjenost tvojega glasu,
ki nam še govori iz rdečkaste prsti, večno navzoč.
Evokacija, ki si hoče odpočiti in cveteti na razpotju
venenja, skoz spomin, osušen na trepalnicah oči,
živi tam v rumenem vetru raznobarvne jeseni,
kjer si kraška vrtača hoče zapeti z rujem dušo.
Kraševka, tvoj oder je nem.
