Mi vrneš smeh,
ki vzel si ga v nočeh,
ko od ljubezni sem jokala?

To tvoj ni greh,
poskus usode je,
da bi se z nama poigrala.

Želim svoj mir nazaj!

In vse, kar sem zgubila,
ko v srcu svojem sem odkrila,
da te večno bom ljubila.

Drevesa iz moje mladosti
mi še vedno delajo družbo.
Vidim sonce v tistih mogočnih
portretih zelenih krošenj
na popolnih nogah,
ki se mi smejijo z veselimi obrazi.

Ponoči lahko skoznje
preštevam zvezde
in dragulje mladostnih sanj.

Človek Le Kdaj Boš Spoznal
Preden Prasca Jedec Ti Si Postal
Rodila Tebe Je Žival Tista Ista
Zaklal Ki Spet Si Jo Danes

Še Preden Si Se Zravnal
Ti Že Človeka Si Se Bal
Tako Njega Ti Zato
Danes Še Boš Klal

Pogumen Tvoj Korak
Postavlja Ki Te Vznak
Upanje Ti Daje
Vsakogar Zamaje

Rosni list, na njemu kaplja,
Ki počasi dol polzi,
Vedno hitra bolj se zdi,
Večerno sonce v njej se utaplja.

Večerno sonce v njej se utaplja,
Ko se ustavi rosna kaplja
In nabrekne, se spusti,
Se v potočku izgubi.

Se v potočku izgubi
Za kapljo rosno vsaka sled,
Zdaj namesto nje si ti,
Tvoje bistvo, tvoj pogled.

Preden utrujeno jutro pride,
preden sonce zlato vzide,
ne smem ostati prekrižanih rok,
moram nekaj ukreniti preden izgine pusta noč,
zvezd polno nebo bom narisal,
v vsako zvezdo njeno podobo bom vrisal,
nežno luno bom zbudil,
da zasveti kot ni nikoli prej,
moje srce ji bom ponudil,
luna te prosim, srce njeno kot moje ogrej.

Njena lepota z nobeno ni primerljiva,
ni kot nekatere vsiljiva,
potiho,skoraj neslišno prikrade se,
od tam več ne odide,
dokler v prsih bije srce.

Nežnost in milina najdeta povsod svoje mesto.
Ni je situacije, ni ga človeka, ki jih nebi sprejel,
ni je ljubezni, ki bi jih ne bi imela za spremljevalca in
ni sreče, če ne vladata vsak trenutek v človeškem srcu.

Človeško srce se ne more raniti,
ponos ne more biti poteptan,
če nežnost in milino pokloniš človeku,
vsakemu, prav vsakemu, vsak dan.

Nežnost in milina najdeta povsod svoje mesto.

Ja, me je ljubila, če me ne bi, ne bi pesmi pisal o njej, dišeči vsej, z
velikimi modro nebesnimi očmi in toplem sončku v ozadju! Ne bi smel ljubiti
nič na njej, niti njenega diha v jutranji rosi, niti njene misli name..., nič,
a sem ljubil vse, do zadnjega atoma njenenega brhkega telesa, do zadnje kaplje
krvi... Do zadnjega dotika njenih solza, ki so bile slovo, slano, še bolj od
morja... Še danes jo ljubim, čeprav je srce že pozabilo, a duša ne more, ne
more izbrisati sledov, ne more tistih ognjenih sledov..., njenih korakov v
moji zavesti..., njenih dotikov na mojih prsih, njenih poljubov pekočih in
hkrati tako omamnih..., njenega glasu v mojem ušesu in njenega žiga na mojem
telesu...

gabriel s

Bi danes popil do dna
tisto flašo rdečega grozda,
pa saj jo bom, nič mi ne brani,
namočil misli v potok kraj gozda,
zamašil z glino odprtino v rani...

Popil iz ustnic rože rdeče,
roso v jutru še hladnem,
popil iz ustnic rože drhteče,
roso v jutru pomladnem...

Te vzamem, me vzameš
v objem gorenja nesmrtni,
saj verjamem, verjameš,
da niso načrti načrtni...

Nikomur še nisem povedal
o Tebi, povedal, kaj sva imela.

In tudi nikdar ne bom,
boš moja večna skrivnost.

Nikomur ne bom povedal,
da ljubil sem Tebe in
da Ti mene ljubila si.

Nihče ne ve za tiste noči,
jasne in polne zvezd.

Danes je prekrasen dan,
golobje modrega neba,
kot takrat, ko sem jo spoznal.
Danes je prekrasen dan,
kot takrat, ko moja je bila
in vse bi dal, da bi z njo ostal.
S tistimi velikimi modrimi očmi,
s tistim sončkom, ki se skriva
v ozadju nagajivega pogleda.
Nisva bila dolgo skupaj,
kot bi v divjem galopu
Pegaz zamahnil s svojo grivo,
a vseeno zadosti, da sem jo ljubil
in je ona ljubila mene.

Ljubiti bi moral z vsem srcem ta svet -
kot človek človeka, in ne kot poet.

Objeti bi moral prijatle toplo,
a ne le takrat, ko je meni hudo.

Služiti bi moral, ponižen in tih,
služiti na planem, in ne kot menih.

Častiti bi moral dekletov značaj,
in ne, kar pohotnež želi na skrivaj.

Prositi bi moral nje lepe oči,
a ne kot snubač, ki po doti hlepi.

(Nominirancu Sončne osebnosti 2006,
raziskovalcu Antonu Komatu)

Globoko v svoji notranjosti je bila noseča.
Nosila je v sebi neko čudno breme.
Imela je kvas brez moke in kruha.
Nosila je veliko črno bisago v sebi.
Koža ji je postajala pretesna
in trebuh ji je postajal vedno bolj nabrekel.
Bila je podobna ekvatorju, ki gleda
čez sliko stene zelene divjine zveri.
Kot sonce ob svitanju je vzhajala
z okroglo podobo in nogami bolne zarje.
Kakor ognjeni zakon je bila že skoraj pepel.
Bila je že skoraj mrtva vodna snov,
ki izriva iz živega peska človeka.
Skoraj živalsko je naraščala,
utvaren privid brez temena.
Figurativno je naraščala in kipela.
Imela je loputo noči zaprto,
zazrta v omet jutra, ki se ruši.

zmedena sem,
nevem kaj čutim,
nevem kdo sem.

kot roža sredi sahave,
tujec sredi ljubljane,
ptica, ki leti na sever,
medved sredi zime, zunaj svojega brloga,
kot angel, ki neve, kakšna je njegova naloga.

tako pučutim se,
mi vseeno je za vse.
vsaj dokler ne najdem se,
sama v sebi ali v svetu,
novem ali starem veku.

Psst.. poslušaj..
Angeli pojejo..

Štirje glasovi polnijo mi srce,
solze sreče polzijo mi po licih,
kajti toliko ljubezni moje srce
še ni čutilo.

Milina glasbe ponese me nad oblake,
duša od silne sreče lebdi,
celijo se notranje rane.

Moje oči se ujamejo z drugimi očmi,
temnimi, svetlimi, vse izražajo enako.

Temna noč, prižgane zvezde,
Mesečina svetla, bleda.
In pogled nem, ki tja gleda.

In sprehaja se vizija,
Po srebrno lepih brazdah,
Bujno dela domišljija,
Ker je glava votla, prazna.

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::
::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Tanek film, mehak kot svila,
Čez vizijo nežno pada.
Tam podrobnosti razkriva,
Um vpija, da ne strada.

Ljubezen bodi zatočišče svetu,
bodi stvariteljski steber svetlobe,
na katerem bodo plesali planeti.
Bodi klic življenja k vstajenju,
bodi kelih na stojalu,
iz katerega vzhaja sonce.
Iz njega naj pijejo otroci
in starci do pijanosti!

Ljubezen bodi zavetišče vsem tistim,
ki so jo zabodli in ranili v hrbet,
ne da bi videli njen obraz!
Bodi sol zemlje, ki diha s pljuči
in utripa z mojim srcem snov,
ki je izstopila iz mene
kakor rastlina iz korenine.

Tvoj objem,
to moje zavetje,
s tančico hrepenenja postlano,
je kot majhen raj,
kjer zmeraj se dobiva,
da kot eno zaživiva.

V tvojem objemu,
vse v hipu zbledi,
kot svet, kjer obstajaš le ti,
rada prisluhnem bitju srca,
ki kot melodija zame igra.

Le ure so in čas brez tebe,
ko tiho spušča se temina,
ob tvojem boku vidim sebe,
ko prebudi se klic spomina.

Ko tiho spušča se temina,
pod prsti vztrepetajo strune,
ko prebudi se klic spomina,
srebrijo žarki polne lune.

Pod prsti vztrepetajo strune,
v očeh bleščijo se kristali,
srebrijo žarki polne lune,
pristal ob zvezdni sem obali.

Srce, prežeto z bolečino, boleha,
Po tebi se toži mu, a ne odneha.

Ne odneha na poti težavni, vsakdanji,
Opaja se v ljubezni neomajni.
Na poti do tebe je samo, brez družbe.
Edino mu v mislih prebiva podoba
Prelepa in tvoja, ki v ljubezni je službe.

Srce, prežeto z bolečino, boleha,
Boleha, a biti ne preneha.

Srce moje ne preneha biti,
Nikoli ne preneha, le če mu daš piti.
A pije le iz ljubezni potoka,
Kadar piti mu da tvoja mila roka.
Potok iz tvojih lepih prsi izvira,
Tvoje srce toči solze, moči si nabira.

......................................................
......Kaj v življenju vedno iščem,........
.......Da v verzih pesmi pišem?..........
..........Da v mislih se poraja..............
........Le beseda, nikdar graja............
......................................................
.........In zdaj pišem in hitim,.............
...........Da v miru zaživim.................
..........Da napolnim si srce,...............
.........Z rimo polno, nehote...............
......................................................
......Kaj v življenju potrebujem,.........
.......Da v glavi pesmi snujem?..........
........Da ta rima polna sreče,............
......Prižiga v srcu svetle sveče..........
......................................................

.............................................................................

.............................................................................

...................zaupam............... zaupam ..................
............zaupam zaupam.... zaupam zaupam.............
..... verjamem........... zaupam ...........verjamem .....
..verjamem.................... v ....................verjamem..
verjamem...............................................verjamem
verjamem............ L J U B E Z E N ............verjamem
..verjamem............................................verjamem..
......verjamem....................................verjamem......
..........verjamem.............................verjamem.........
...............verjamem..................verjamem...............
.....................verjamem......verjamem.....................
...........................zaupam zaupam...........................
................................ zaupam ................................
..................................... v .....................................

.............................................................................

.............................................................................

Tulec Adamove gorečnosti
se je dotaknil Evinega telesa
in ona ga je zapeljala v vrtove strasti.
Padal je v vlažne ustnice školjke -
udobje, ki ga hoče falus večno.

Prečiščeno izoblikovana
in lepo ustvarjena ležita Adam in Eva
podvojena, ekstatična in esenčna
na svileni ponjavi rajskega šala.
Evina koža prevaja besedilo Adamovega telesa
z ritmom gibanja živega srebra.
Petunje in druge rajske rože cvetijo.
Palme so obrodile dateljne,
jablane lepa rdeča jabolka.

vsakič, ko vidim te,
moje srce, kar stisne se.
nevem zakaj, saj vidim te tako poredko,
da komaj te poznam,
a zadosti, da priznam-
všeč si mi.

ampak...
ali je vredno obupati nad nekom,
ki ljubiš ga,
zaradi osebe, ki na smrt ti je všeč,
in ko jo vidiš, dihati ne moreš več?

sliši se smešno,
a uročil si me,
in tudi vem,
da mišlenje moje je grešno.