Ljubezen bodi zatočišče svetu,
bodi stvariteljski steber svetlobe,
na katerem bodo plesali planeti.
Bodi klic življenja k vstajenju,
bodi kelih na stojalu,
iz katerega vzhaja sonce.
Iz njega naj pijejo otroci
in starci do pijanosti!
Ljubezen bodi zavetišče vsem tistim,
ki so jo zabodli in ranili v hrbet,
ne da bi videli njen obraz!
Bodi sol zemlje, ki diha s pljuči
in utripa z mojim srcem snov,
ki je izstopila iz mene
kakor rastlina iz korenine.
Ljubezen z vonjem po hrepenenju,
pričvrsti sidro v mulj človeškega srca
in naj tvoja samotna duša pomaga
k rojevanju dobrote skoz kamenje sveta.
Ljubezen bodi gorečka, ki razpenja
svoje cvetove in krasi srečne domove ljudi!
Bodi žarek sončne svetlobe,
bodi brstenje rdečega iz svoje krvi,
raztrosi svoje seme na vse strani sveta
in svojo barvo iz vrelca svojih korenin.
Bodi težišče mojih moči, bodi klic k dobroti! |
Ljubezen
Prispeval/a: Lea7 dne četrtek, 15. februar 2007 @ 16:57 CET
Dovoli, da naredim prva pozirek, te ljubezni, ki me bo opila, da zalost se ne bo vec vrnila.
Naj se kelih ne izprazni, temvec nenehno polni, z zarki tistih, ki iz njega so pili, za generacije, ki ji bodo se sledili.
Lep pozdrav!
Ljubezen
Prispeval/a: Tatjana Malec dne četrtek, 15. februar 2007 @ 20:52 CET
pesem o ljubezni si dopolnila z lepimi mislimi, ki predstavljajo kar nadaljevanje poezije. Vse mine in vse novo se postara, le ljubezen je večna. Njen kelih se nenehno polni in vsake roke lahko sežejo po njem in iz njega pijejo večni eliksir. Nobene poti nazaj ni, le pot naprej proti svetlobi.
Prijazen pozdrav
Tatjana