Tulec Adamove gorečnosti
se je dotaknil Evinega telesa
in ona ga je zapeljala v vrtove strasti.
Padal je v vlažne ustnice školjke -
udobje, ki ga hoče falus večno.

Prečiščeno izoblikovana
in lepo ustvarjena ležita Adam in Eva
podvojena, ekstatična in esenčna
na svileni ponjavi rajskega šala.
Evina koža prevaja besedilo Adamovega telesa
z ritmom gibanja živega srebra.
Petunje in druge rajske rože cvetijo.
Palme so obrodile dateljne,
jablane lepa rdeča jabolka.

Eva grize jabolko in Adam navdihuje
Erosa naj napiše v raju ime ženska.
Medtem ko Adamu Eva podeljuje meso,
si hoče izravnati hrbtenico
in se neovrgljivo utelesiti v svoj spol,
s svojo žensko naravo, s svojo pametjo.
Eva se noče več senčiti pod krošnjo
falusovega razcveta v raju.

Evocira ženskost in hoče zrušiti
mit o moškem elitizmu orgazmičnega falusa.
Njeno življenje se zapira v vlažni školjki
in ob nenavzočnosti fatalnega falusa
v hipu doseže prebujenje kot nekdanje Evino
predrojstvo, ki se odpira v glavi
in na konicah prstov v drži premišljevanja
in rodi se velika ženska ustvarjalnost.

Eva pospravi miloščino Adamove
obgrizene jabolke in zahteva revizijo
nepopolnega stvarstva moškega in ženske,
ker jo je Adamov konj s svojo dirko v raju
preveč zaprašil potrebuje prho – feminizem.

Adam s posvečenim svečeništvom falusa
pa potrebuje listične petunje, na katere
bo naslonil svoj vzvišeni cilj moške popolnosti
in tako dosežeta Adam in Eva simbiozo
nič več zaščitniškega falusa in misleče školjke.
Bog je tista prvina stvarstva, ki ve kaj kdo dela
in kaj z njim je – je kakor glagol v stavčni analizi.
Nadrealizem te pesmi pa je stvarstvo samo dregnil,
da se je izpopolnilo in beseda falus se sveti kot sonce.