Drevesa iz moje mladosti
mi še vedno delajo družbo.
Vidim sonce v tistih mogočnih
portretih zelenih krošenj
na popolnih nogah,
ki se mi smejijo z veselimi obrazi.
Ponoči lahko skoznje
preštevam zvezde
in dragulje mladostnih sanj.
Oči se odpirajo in zapirajo,
predane obljubam noči
in v jutranjih urah me viseči
pogledi kapelj po rosi dežja
božajo s svojo milino.
Z iskrenjem v zarji
mi sežejo prav do dna srca,
ko hočejo izmeriti upanje.
Tiho se mi razpredajo misli
po zelenih skrivnostih senc
in zorijo cvetove v sadeže.
Eno drevo me privije k sebi.
Tako neločljiva sva v primežu zemlje,
ko naju veter spreminja v glasbo
in mak v žitu prepeva svojo himno
ljubezni. Praprot s svojimi jeziki
meri vame in me nagovarja
naj še malo ostanem,
ker moji zeleni prijatelji se hranijo
s hrepenenjem in skrivnostmi moje duše,
medtem ko studenec išče svojo
skalo, iz katere bo prižuborel
in odžejal drevesa moje mladosti.
Drevesa iz moje mladosti
