Ja, me je ljubila, če me ne bi, ne bi pesmi pisal o njej, dišeči vsej, z
velikimi modro nebesnimi očmi in toplem sončku v ozadju! Ne bi smel ljubiti
nič na njej, niti njenega diha v jutranji rosi, niti njene misli name..., nič,
a sem ljubil vse, do zadnjega atoma njenenega brhkega telesa, do zadnje kaplje
krvi... Do zadnjega dotika njenih solza, ki so bile slovo, slano, še bolj od
morja... Še danes jo ljubim, čeprav je srce že pozabilo, a duša ne more, ne
more izbrisati sledov, ne more tistih ognjenih sledov..., njenih korakov v
moji zavesti..., njenih dotikov na mojih prsih, njenih poljubov pekočih in
hkrati tako omamnih..., njenega glasu v mojem ušesu in njenega žiga na mojem
telesu...

gabriel s