Pozdravljeni Darinka in Ajda.

Kar dajemo, prejemamo, seveda, vendar ne ob istem času, od iste osebe v isti obliki ali načinu, da bi prepoznali. Zato velja še vedno stara modrost: kar seješ, to žanješ. Ravno zato, ker smo vsi povezani, kot to opazimo, ko pospremimo bližnjega k večnemu počitku (gremo na pogreb). Takrat se lepo zavemo, da je s človekom tudi del nas umrlo, da moramo sami nekaj narediti, da moramo o nečem minljivem premišljevati.

Vsak ima svoj odnos do stvari in ljudi. Kot ti, Ajda pišeš, da je življenje kruto in, da milina ni vedno sprejeta. To ti tako vidiš, ker si se tako odločila gledati na svet. Ne mi rečit, da so to tvoje izkušnje, da je to splošno znano, da to piše v časopisih, da so to vsi strinjajo... Sami se odločamo skozi kakšna očala gledamo. Življenje je »lahko« lepo, če se odločimo, da bomo tako živeli, kar pa ne pomeni, da ni bolečine. Ni nam potrebno, da trpimo, saj za trpljenje se sami odločimo. Iz vsake bolečine lahko potegnemo dobro, poiščemo vzrok zakaj smo določeno situacijo zaradi katere občutimo bolečino pritegnili in tega več ne ponavljamo. Poznati moramo sebe, svoje misli, svoje nazore, svoje maske in se odločati v skladu s svojim srcem.

Prav zavedanje je tisto, po katerem se ljudje razlikujemo drug od drugega. Če se obnašamo samo na podlagi grenkih izkušenj, smo lahko le prestrašeni, jezni, sovražni, maščevalni in seveda prepričani, da se bo grenka izkušnja spet ponovila. Ravno s tem pa to privabimo. Tako to pač je, saj je to moja izkušnja. Ko pa se človek zave, dvigne zavest ter se poveže z Bogom, dobi moč in prepričanje, da zmore z ljubeznijo preseči samega sebe. Spozna, da je sam kreator svojega življenja, da žanje le to, kar poseje.

Draga Darinka, če seješ zdravo seme, bo zrasla dobra rastlina, če ne veš kaj seješ, lahko res zraste plevel. Zato pa je tu zavedanje, da vemo kar sejemo, to žanjemo. Če seješ seme okrasne cvetlice ne more zrasti plevel, če pa ne veš, kakšno seme seješ, pa obstaja možnost, da zraste karkoli. Lahko pa se nam zgodi v nevedenju kaj sejemo, da zraste plevel – lahko tudi plevel vidimo kot lepa cvetlica, ki ima svoje ime. In če zalivaš ta plevel ali prečudovito cvetlico več kot je potrebno, je krivda tvoja, ne pa od cvetlice-ona ni nič kriva.

Izhajati moramo iz sebe, iz svoje ljubezni v srcu, pa bomo vedno vedeli kaj sejemo, kako zalivamo in kaj bo zraslo. Ves nezaželjen plevel, ki zraste sam od sebe, brez naše pomoči in želje, se bo posušil ali izginil, če ga ne bomo negovali. Tako je tudi s čustvi in odnosi med ljudmi, z našim pogledom na situacije in na zakon vzrok-posledica.

Če čutimo Boga v sebi, imamo moč, da nas nič ne more raniti in lahko izrazimo in dajemo vso to ljubezen iz sebe, tisto, ki razume, spoštuje, sprejema in brezmejno daje božansko ljubezen, ki premaga vsako nestrpnost, sovraštvo, maščevanje, jezo in nesprejemanje drugačnosti.

Z (za)upanjem v srečen jutri, Melita

[ Odgovori na to | # ]