Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20070216091033243

Čez tisoč let petek, 16. februar 2007 @ 09:10 CET Uporabnik: Tatjana Malec (Nominirancu Sončne osebnosti 2006, raziskovalcu Antonu Komatu) Globoko v svoji notranjosti je bila noseča. Nosila je v sebi neko čudno breme. Imela je kvas brez moke in kruha. Nosila je veliko črno bisago v sebi. Koža ji je postajala pretesna in trebuh ji je postajal vedno bolj nabrekel. Bila je podobna ekvatorju, ki gleda čez sliko stene zelene divjine zveri. Kot sonce ob svitanju je vzhajala z okroglo podobo in nogami bolne zarje. Kakor ognjeni zakon je bila že skoraj pepel. Bila je že skoraj mrtva vodna snov, ki izriva iz živega peska človeka. Skoraj živalsko je naraščala, utvaren privid brez temena. Figurativno je naraščala in kipela. Imela je loputo noči zaprto, zazrta v omet jutra, ki se ruši. Kup kamenja, ruševin in kipečega betona je postala in dušila ljudi. V svojem herbarju je sušila pljuča planeta. Globoko v sebi je čutila, da jo luč zapušča. V pari se nobeno božje srce ne bo dotaknilo zevajočega kamna. Trebuh ji je naglo rasel in kipel, iz njega je izpareval črn gost dim. Preveč njene sreče je vzel človek v svoje neodgovorne roke. Pesticidi so bili ubijalci, je govorila. Z zelenim spominom je obarvala svoje nekdanje življenje. Zatisnila je ušesa pred glasovi nekdanjosti, ki se tam daleč v osončju oblačijo v žarke, ki zahajajo v drugo smer. Z nožem bo opravljen carski res, ki bo rodil molk s spominom na osveščenega raziskovalca Antona Komata in na zeleno dolino, po kateri je nekoč hodil z otroci, ki so pili bistro studenčnico iz izvira. Ugriznila sem jabolko, da ne bi pozabila njenega okusa čez tisoč let. Komentarji (0) www.pozitivke.net