Stoječ na razpotju treh poti
uporabim oči Hekate...
Vse je jasno in vidno,
megla ne ovira pogled...
In vem, da je tam...
ravno to, kar želim...
in pot je le ena od treh,
pa vendar se ne razlikuje
v svojem vabilu...

Retorično...o katerem jazu govorimo?
O jazu, ali jazu kot jazu
v odnosu do samega sebe?
Ko reflektivni jaz deluje
v popolnem razmahu,
takrat se jaz prebuja
in neodvisno deluje,
brez bremen lastnih želja
in imaginarnih hotenj...

Mimo škrlatne barve sonca...
mimo nevihtnih oblakov...
po modrini jasnega neba
okrog visoke gore
plahutajo krila...
zvezdne ptice...
in se spusti...
stoji na skali sveta in opazuje...
zlata polja pod seboj...
in luči so vidne...
in ptica mirno stoji in opazuje
zlate strele,katere veter trosi okrog sebe...
in...nekoga je zadela...morda...ni zagotovo...
pa vendar nekdo pada
v polje luči...
in ptica razpre krila ter poleti...
s svojim telesom omili padec in pade sama...
v polje zlatih luči...
in nihče je ne opazi...in se otrese...
ter odleti...z vetrom proti modrini neba,
mimo nevihtnih oblakov in škrlatnega sonca...
tja...in še naprej...
v začetek konca in konec začetka v začetek...
vase...

(Iz zbirke Črni brat)

Kateri likalnik te je zgladil,
da imaš kožo kot rezek zvok glasu,
ki zadene v tišino miru.

Kdo ti je ustvaril pest,
da mečkaš drugemu obraz.

Kdo ti je pobelil senco duše,
da postajaš ves osojen in neviden.

Sladka si kot med,
rad bi te lizal spet in spet,
nobenega kotička zgrešil,
nato novo dozo nate bi vlil.

Ja, jaz sem tak sladkosned,
najraje imam med,
ta mi najbolj diši,
ki po tvojem telesu polzi.

Oblačim se v mehke snežinke.
Zavijam v prosojno meglo.
Pokrivam se z belo odejo,
potapljam v tolmune s temo.

Ko stopam po puhasti cesti
stopinje mi nemo sledijo.
Ko blodim med golimi bresti
iz ust se oblački kadijo.

Stari pozdravlja prijatelj me mraz,
zareže prav tja do kosti.
Se sonce slabotno z neba mi nasmehne,
pa v belem se vse zablešči...

Rahel veter tiho boža
svilnate lase.
Grenka solza nežno spira
ranjeno srce.

Prvo pomladansko sonce
greje hladno kri.
Pajek v glavi spretno plete
mrežo žalosti, skrbi.

Tiho mrak se plazi v žile,
utrip srca ustavlja.
Se v očeh pogled odsoten
od prostranosti poslavlja.

Vzemi si čas. Trenutek zase.
Zapri oči. Prisluhni glasbi...

Sapam vetra,
ki v vejah nežno zašumijo.
Valovom reke,
ki čez trdne skale bučno žuborijo.
Pticam,
ki v mogočnih krošnjah spevno žvrgolijo.
Otrokom,
ki se razigrano dneva veselijo.
Odmevu korakov,
ki se v lahnem taktu v noč izgubijo.
Spretnim prstom,
ki iz strun napetih izvabijo otožno melodijo...

Danes je sončen dan. Potiho zobam.
Odnesli so zadnjo brento.
Veter odnaša orumenele liste
in trte so se zavile v molk počitka.

Mislim na porodne bolečine trte,
ko so obiralci z nje trgali grozde.
Tudi ko jo je vinogradnik obrezoval,
je čutila bolečine in točila solze.

Kdaj bom našla svojo pot?
Tisto pravo, meni lastno?
Kdaj moj zmeden um
se bo otresel zmot?
Kdaj srce bo bilo mirno,
kot po nevihti ocean,
a v globini valovalo strastno?

Kdaj, le kdaj
postala močna bom kot skala?
Da ne bodo več bolele
me krivice, vsak prepir?
Kdaj ne bom se več ničesar bala?
Kdaj iz mojih vlaken končno
izginil bo ves ta preklet nemir?

Veš, danes sva se srečala…

Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva
stala sem tiho ob vodi
poslušala skrivnostne pripovedi
prisluhnila kaj mi veleva…

Obrnila sem obraz na senčno stran
prihajal si tujec, meni tako znan...
In kamenje sivo prepredeno
z algami časa je oživelo,
drevesa so upognila se k tlom,
posušeno cvetje je ponovno vzcvetelo.

Prijelo me je, tišči me, zvija,
odšel bom , kjer bom sam v tišini,
kjer mir morda občasno zmoti grom,
mogočen grom ali pa le sapa.

In že sem lahek kot pero,
neznansko breme je odšlo,
le še šum, šum vodovja, še vrtinec,
silni srk in mir je. Mir. Do jutri.

Pred menoj stojiš...
Zagledam se v tvoj obraz...
Čarovnije rahel dotik...
Pogled v tvoje oči...
potopim se vanje
in vstopim skoznje vate...

In vidim sebe, ki te gledam...
v te tvoje rjave oči...
in ničesar za menoj ni...
kar bi ne videl...
ničesar ni, kar kar bi iskal...

Včasih se mi zdi,
da stojim pred široko,
deročo reko
in ne morem
na drugo stran...

Zgrajeni mostovi
so daleč,
težko dosegljivi,
vendar so...
daleč...

Reci, da ne veš,
kaj se dogaja z mano...
reci, da ne veš,
kaj naj bi z menoj,
ko sam ne najdem
poti iz tega labirinta...

Reci, da ne slišiš,
kadar kličem tvoje ime...
Reci, da ne vidiš,
ko stopam ti nasproti...
ko sam ne vem,
da ti pač veš,
kar vem, a ne povem...

Ko te iščem s pogledom
iskalca svoje refleksije...
te ne najdem,
četudi vem,
da si tu...
nekje...
v besedi,
sliki,
glasbi...
pesmi...
pa vendar
ne morem prijeti tvoje roke...
ne več,
tako kot prej,
v prvem spreletu
sončnega sija nad teboj
in menoj...
nad vsem,
dejavnim v izbir
tega trenutka...
posebnega...
enkratnega...
kristalnega...

Senca sem,
ki išče mene...
in jaz sem ta,
ki išče senco...

Voda je kalna...
ne vidim dobro se v njej...
Odsev je lažen,
zavajajoč...
ali pač ne...
ne vem...in čakam...
opazujem...
Lovim senco,
katera me lovi.

Spletla se je misel v kito
in se spustila po hrbtu
kakor govoreča kača iz podkožja.
Oblečena v ogenj pleza
skozi zeleno trato besed.

Kakor kita cvetja je
zagledana v zrcalo vode
in nemirno plivkanje.

Svetloba je silnica preobrazbe,
moč ki je prihodnost
Sem napeta igra svetlobe,
camera obskura med oblaki.
Občutim notranjo melanholijo.
Ob vznožju sence premikam noge.
Na duši mi leži opeka sveta.
Se odpiram v cvet abstraktnih idej.
Rastem kot drevo v snegu,
ki ga ohranjajo korenine.
Sem odsev odbleska narave v sadežu.
Živim nedoločeno obliko samotnosti.
Zaganja me vizija slike vzleta,
fokus prelomljenega, odtegnjenega očem.
Diham z razumom, ustvarjam s srcem

Ko bi govoril človeške
in angelske jezike,
ljubezni pa ne bi imel,
sem postal brneč bron
in zveneče cimbale.

In ko bi imel dar preroštva
in ko bi poznal vse skrivnosti
in imel vse spoznanje
in ko bi imel vso vero,
da bi gore prestavljal,
ljubezni pa ne bi imel,
nisem nič.

Povej, če se povzpnem do roba neba…
če sanje svoje zavijem v oblak meglen
in se ustavim tam kjer se korak konča
me boš videl, boš prišel do mene tja?

Vprašam te, me boš prepoznal po očeh
odgrnil v tišino povite besede naju dveh
rešil me trnja in prijel moje krvave dlani
pobožal spet lice in obrisal solza sledi...?

V ritmih z zamahi obloženih jesenskih vej
je naseljena večnost sužnjev časa,
ki tkejo šive dolgočasja
in silnice duha se valijo po suhi rečni strugi.
Z očesom veslajo in drsijo nevidni čolni,
kakor sončna preglasitev temé.

Na drevesih ob obrežju visijo sadeži brez moči,
ko začutiš vosek mezenja, skapan v skipek medu
v nastavljeno roko, ki ni več solza ne kaplja,
je esenca s premišljeno obliko semena.
Cedi se sok, zaznamovan s čudežem.

Pesniki veliko pesnimo in objavljamo. Bolj malo se pa pogovarjamo o pesništvu. Všeč so mi bile misli o tradiciji in individualnem talentu znanega angleškega pesnika in esejista Thomasa Stearnesa Eliota, Nobelovega nagrajenca za literaturo leta 1948, ki spada v sam svetovni vrh velikih pesnikov. Bil je avantgarda, najopaznejša drugačnost v primerjavi s tradicijo.

Uveljavil se je s svojim svobodnim, največkrat tudi drznim in izzivalnim uporabljanjem jezika in pesniških oblik. Bil je novator poezije sodobnega časa. Poleg Charlesa Baudelaira, je največkrat imenovan za utemeljitelja modernega pesnjenja in sodi v peščico najvplivnejših pesniških osebnosti v zadnjih sto letih.