Danes je sončen dan. Potiho zobam.
Odnesli so zadnjo brento.
Veter odnaša orumenele liste
in trte so se zavile v molk počitka.

Mislim na porodne bolečine trte,
ko so obiralci z nje trgali grozde.
Tudi ko jo je vinogradnik obrezoval,
je čutila bolečine in točila solze.

Opazujem jagode, ki so še ostale
in čakajo v nedeljskem jutru na ptice.
Burja je odpihnila zadnji list
in slečena dojilja je nahranila vrabce.

Poznojesensko zobanje je opomin pticam,
naj si kljunov preveč ne razvadijo,
ker je človek veliko bolj zapleten,
kot si lahko vrabci mislijo.

Ljudje tudi točimo ogenj, gasimo dež,
odžagamo koreninam drevo in kurimo kresove.
V predalih imamo veliko več zakonov,
kot vse trte sveta lahko obrodijo jagod.

Gledam vinograd bitji, ki jim določajo
administrativne direktive njihov pomen.
Odločata butik modrosti sredi glave
in utekočinjeno sonce v čaši.

Duh po pijani noči je drugačen kot dehti grozd,
ki se spremeni v opoj za nazdravljanje
kupčijam, uspehom in udobni pojedini,
ko v Evropi preštevajo trte in kmete.

Kdo bo tebe trta v opoju grozdov ljubil?