Nekaj je v zraku.
Kot zastor z lepo žensko.
Odprtina za sončno luč.
Soba velika kot njiva.
Vsa prst je zrahljana za setev.
Nekaj je zahrepenelo ob oknu
tako dišeče s svojim smehljajem.
Biomorfno plastenje
z mehkimi potezami angela,
ki ni več luč, ne ogenj
ne pršenje neba.
Zorano je polje,
zavetje nastajanja,
podobno plešočemu drevesu.
Blagodejna naslada,
zibajoča se z brstiči
svojega plodu.
V ozračju se rojeva glasba
polna sanj.
Vlada tišina.
Slišim šuštenje svile
in bitje srca.
|