Stoječ na razpotju treh poti
uporabim oči Hekate...
Vse je jasno in vidno,
megla ne ovira pogled...
In vem, da je tam...
ravno to, kar želim...
in pot je le ena od treh,
pa vendar se ne razlikuje
v svojem vabilu...
Kot pesmi siren,
ki kličejo me
in vabijo: Pridi, tu sem,
saj veš, kako in kaj"...
Pa vendar ni
zamegljevanja v tej pesmi,
katere napev že poznam
in prihaja od mene,
je v meni...
Je prav in v redu,
postati trenutek..
Pogledat zazaj in
obenem naprej,
pa ostati v trenutku,
obstoječem objemu Mojre,
stvaritvi nonsfere
na razpotju, ki čaka
na mojo stopinjo v pesku...
časa, ki je dozorel...
