Meglica se je spuščala
na prve znake zapuščenega dneva
stala sem tiho ob vodi
poslušala skrivnostne pripovedi
prisluhnila kaj mi veleva…
Obrnila sem obraz na senčno stran
prihajal si tujec, meni tako znan...
In kamenje sivo prepredeno
z algami časa je oživelo,
drevesa so upognila se k tlom,
posušeno cvetje je ponovno vzcvetelo.
In reka je potiho svojo pot odšla
zavila naju je v trenutek in ponesla tja.
Svet se je vrtel in čas mrtev oživel
vedela sva brez besed dovolj je bil pogled...
Veš, danes sva se srečala…
