Včasih se mi zdi,
da stojim pred široko,
deročo reko
in ne morem
na drugo stran...
Zgrajeni mostovi
so daleč,
težko dosegljivi,
vendar so...
daleč...
Vse je navidez
blizu...
le roko iztegnem
in se dotaknem
tistega obrežja...
pa vendar...
Skozi bobnenje valov
slišim klice...
glasove,ki vabijo...
vem,vendar...
tako blizu...pa vendar...
dotaknem se
z mislijo tega,
čemur stremim...
in je tu...
in tam sem...
na drugi obali...
na drugem obrežju
in vse je tako
resnično...
pa vendar...
Poslušam reko,
kako se bohoti
in se smeje...
kako govori...
venomer ponavlja...
mar ne razumeš?
mar ne veš?
Slediti toku,
brez postanka...
iti naprej,
preseči ovire
in biti gibalo...
kot reka,
ki teče...
Vendar sem ta,
ki ne sledi
nobenemu toku
in hočem na drugo stran
in zagotovo pridem
na drugo obrežje
ali pač izginem
v besnečih valovih...
Dvignem roke proti nebu...
zakličem čarobno ime...
in se zazrem
v daljavo...
vse slišim...
in vse vidim...
pa vendar...
daleč je blizu...
in blizu je daleč..
Včasih se mi zdi,
