Mimo škrlatne barve sonca...
mimo nevihtnih oblakov...
po modrini jasnega neba
okrog visoke gore
plahutajo krila...
zvezdne ptice...
in se spusti...
stoji na skali sveta in opazuje...
zlata polja pod seboj...
in luči so vidne...
in ptica mirno stoji in opazuje
zlate strele,katere veter trosi okrog sebe...
in...nekoga je zadela...morda...ni zagotovo...
pa vendar nekdo pada
v polje luči...
in ptica razpre krila ter poleti...
s svojim telesom omili padec in pade sama...
v polje zlatih luči...
in nihče je ne opazi...in se otrese...
ter odleti...z vetrom proti modrini neba,
mimo nevihtnih oblakov in škrlatnega sonca...
tja...in še naprej...
v začetek konca in konec začetka v začetek...
vase...
Mimo škrlatne barve sonca...
