Tvoja modrost je

tvoje prepoznanje

tvoje absolutnosti

v tvojem prehodnem.

stojči Stojan Svet

iz knjige Boža Rustja

GRADITI ZA PRIHODNOST

Živel je bogat človek, ki je rad delal dobro. Nekega dne je opazil, v kakšni revščini živi ubog tesar. Bogataš ga je poklical k sebi in mu zaupal gradnjo imenitne hiše. Rekel mu je, naj uporablja najboljše gradivo in povabi k delu najboljše mojstre. Sam odhaja na potovanje in upa, da bo hiša končana, ko se vrne.


Tesar je skoparil pri gradivu, delo zaupal nemarnim delavcem, ki jih je slabo plačeval, njihove napake pa je prekrival z oblogami in barvami.

Ko se je bogati mož vrnil, mu je tesar prinesel ključ od nove hiše. Bogataš pa mu je ključe vrnil in dejal:

»To hišo sem dal zgraditi zate. Poklanjam jo tebi in tvoji družini.«

V prihodnjih letih je tesar močno obžaloval, ker je goljufal samega sebe.

»Ko bi bil vedel,« si je govoril,«da hišo gradim zase!«

Igor Kononenko

Alan Watts (1915-1973)
Teolog, mistični filozof in duhovni učitelj

Rodil se je v Angliji. Zgodaj se je začel zanimati za duhovne vede. Zelo so ga pritegnile vzhodne duhovne tradicije. Že pri dvajsetih letih je napisal prvo knjigo »Duh Zena«. Po poroki se je leta 1938 preselil v ZDA. Magistriral je iz teologije in nekaj časa deloval kot duhovnik anglikanske cerkve. Napisal je več kot 25 knjig, veliko je potoval in predaval ter bil aktivno prisoten v javnosti preko medijev. Primerjal je krščanstvo z vzhodnjaškimi tradicijami hinduizma, budizma, taoizma in zena. Zaslovel je kot eden vodilnih zahodnih razlagalcev vzhodnjaške filozofije. Bil je sodelavec več univerz, dekan Ameriške akademije za azijske študije v San Franciscu ter svetovalec za psihiatrične inštitucije in bolnice.

Poglavitno sporočilo Alana Wattsa je, da je »jaz«, »sebstvo«, »ego«, »osebnost« iluzija, ki je tudi glavni vzrok za notranji nemir, strah, napetost in sploh vse težave našega življenja. Ne čutimo se povezani s celim vesoljem in se omejimo s kožo našega telesa, ker smo v našem umu ustvarili abstraktno idejo o sebi. Ko se začnemo posvečati iskanju samega sebe, se iskreno sprašujemo »kdo sem jaz?«, začnemo podirati zidove ega, plast za plastjo, dokler na koncu ne pridemo do niča, praznine. Takrat se zavemo, da smo neločljivo povezani z vsem kar obstaja, smo hkrati telo in zemlja, na kateri telo stoji, hkrati pljuča in zrak, ki ga dihamo, hkrati koža in sončna svetloba, ki sije na nas, hkrati množica celic našega telesa kot tudi množica ozvezdij in galaksij v vesolju. Ko se ego razblini, je individualnost nepotrebna, kot postanejo smešna in nepotrebna preštevilna vprašanja, ki si jih postavlja razum, osebnost (»persona« = maska) odpade in zaživimo v sedanjem trenutku v popolni harmoniji z vsem vesoljem.

Vsaka želja;
je bila,
je še,
in še vedno bo;
IZPOLNJENA.
Vsaka želja.



Bolj ko smo zbližani s to željo,
prej bo izpolnjena.

V vsaki želji biva seme. V tem semenu
so zapisani zakoni izpolnitve.
Ti vibrirajo določeno frekvenco. Slej ko prej,
bodo te frekvence zajele tisti segment bitja,
v katerem bo želja izpolnjena. Zato;
pazi se, kaj si želiš.

Obstaja želja vseh želja.

Če se že sprašuješ, katera želja je ta,
naj ti povem le, da je izpolnitev že napol
tvoja.

Vse se mora zgoditi tako, kot se mora.
Drugače se ne more.

Sreča je naša mati,
nesreča naša vzgojiteljica.
(Montesquieu)

Kakšna je tvoja vizija za danes,
za jutri,
za mesec,
za leto,
za pet, ali deset let?

Vizija za celo življenje?

In končno tvoja vizija za takrat,
ko boš obnemogel
in odvisen od tuje pomoči?

Kakšna je tvoja vizija za tvojo smrt,
za tvoj prehod na oni svet?
Kaj bi rad dosegel čez pet, ali deset let?

Vse je stvar tvoje volje

in tvoje samodiscipline,

če hočeš res seči,

v svoje žlahtne globine.

Brez tvoje ljubezni,

do te notranje globine,

pa se tvoje srce,

ne more odpreti.


stojči Stojan Svet

Osnovni življenski nauk je Ljubezen.
Ljubezen je tako močna, da je ni mogoče uničiti , čeprav je neotipljiva.
Lahko jo spoznaš , lahko jo občutiš, kljub temu pa se je ne moreš oklepati, kajti , kakor hitro to poskusiš , se ti izmuzne kot živo srebro.
Ljubezni si ni mogoče lastiti, svobodna je, kot veter in se premakne, kamor hoče.
Ljubezen ne pozna omejitev in zaprek.
Z Ljubeznijo prihaja svoboda.

Strah je tisti , ki veže in omejuje Dušo.
Ljubezen pa jo osvobaja in trga vse vezi.
Ljubezen odpira vsa vrata , spreminja življenja in mehča še tako trda srca.
Ljubezen je ustvarjalna ; gradi in ustvarja lepoto , harmonijo in Enost.
Deluje ZA in nikoli proti.
Prinaša tolikšno radost , da je ni mogoče zatreti....Pleše in poje skozi življenje...

Je v tvojem srcu Ljubezen ?
Ljubezen do sebe ?
Ljubezen do drugih ?
Začne se vedno v tebi ... in deluje navzven...

Mogoče nam je namenjeno, da se najprej zbližamo z napačnimi ljudmi, in šele potem najdemo tiste s katerimi delimo nas osebno.

Mogoče se odpirajo vrata zadovoljstva v trenutku, ko se priprejo tista, skozi katera je v naše življenje pritekalo nezadovljstvo.

Mogoče je tvoj najboljši prijatelj tisti s katerim se brez vzpodbude podaš na verando. Ko se ločita dobiš občutek kot da si ravnokar doživljal najlepši trenutek v tvojem življenju.

Bolj ljubiš laži,

bolj tvoj ego trpi,

bolj ljubiš resnico,

bolj ljubiš tistega Boga,

ki prebiva,

znotraj

srca. :)


stojči Stojan Svet

Govoriti prav, pomeni, prebiti oklep svojega srca in ga odpreti za druge, drugemu dovoliti dostop do svojega srca, da se lahko razvije medsebojni odnos in nastane zaupanje. Ko govorimo, poči oklep, ki obdaja naše srce. To kar plane iz nas. Z drugimi delimo svoja čustva, svoj glas, svojo dobro voljo. Uglašeni postanemo, če je govorjenje v soglasju s srcem in če dovolimo svojim čustvom, da zazvenijo.


Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun

Moli,
da bi bil skromen,
tako da Bog ne bo
videti tako skopuški.

O, moli, da bi bil pošten,
močan,
prijazen,
in čist,

tako da Ljubljeni ne bo izpadel
kot okruten velik stiskač.

Vem, da si na sodišče vložil
sto obsežnih prijav zoper Boga,

a nič ne de, popotnik,
reši se že enkrat te zmede

in moli, da boš ljubeč in skromen,
tako da se ti bo Prijatelj primoran razodeti

čisto

blizu!

Hafis, perzijski pesnik (1320-1389)

Kar sem dejal, ni nikoli spremenilo nikogar; kar so razumeli, jih je.

Paul P.


Kako pogosto smo dali vse od sebe, da bi spremenili nekoga drugega? Kako divje smo poskušali prisiliti ljubljenega, da bi videl luč? Kako brezupno smo gledali uničujoč vzorec - morda vzorec, ki ga dobro poznamo iz osebne izkušnje - ki je prinesel ogromno bolečino nekomu, ki nam je drag?

Plima moje ljubezni
se je dvignila tako visoko, da dovoli, da te

preplavim.

Za trenutek zapri oči
in morda se bodo vsi tvoji strahovi in vsa zmeda

končali.

Če bi se to zgodilo,
bi Bog postal dete v tvojem

naročju

in potem bi moral ti
podojiti celotno

stvarstvo!


Hafis, perzijski pesnik (1320-1389)

Pride čas, ko ne bo nikjer nikogar več.
Fiziki se s tem strinjajo znanstveno,
filozofi teoretično,
najbolj natančno pa seveda urarji.
Ne bo roke, ki tole zapisuje,
z njenim lastnikom vred.
Ne bo pisala, ki pušča sled
in ne papirja, na katerem sled ostaja.
Ne bo oči, ki besede morda berejo.
Še nebo ne bo.
Bo le večno Večno.

Nekega dne je sonce priznalo:

»Jaz sem samo senca.
Želim si, da bi ti lahko pokazalo
Neskončni Bleščeči Sijaj,

ki je oblikoval mojo bleščečo podobo!«

Želim si, da bi ti lahko pokazal,
ko si osamljen ali v temi,

osupljivo Luč

tvoje lastne Biti!

Hafis
(rojen leta 1320, umrl leta 1389) velja v Evropi za največjega perzijskega pesnika. Ime Hafis pomeni 'tisti, ki zna Koran na pamet'. Poklicno ga je razlagal na medresi (muslimanski višji verski šoli). Hafis ni bil le zakonski mož, oče, šolski učitelj in prepisovalec, temveč je bil med drugim tudi duhovni popotnik. Bil je star dobrih dvajset let, ko je postal učenec sufijskega učitelja z imenom Attar. Kasneje je tudi sam postal sufijski učitelj.

iz knjige Zapleši z menoj, prevod Barbara Škoberne