Sončna Pošta:
Brezplačne pozitivne novice, članke, zgodbe, recepte, informacije o zaposlitvah, razpisih in obvestila o seminarjih ter delavnicah
lahko dobivaš tudi na dom.
nedelja, 24. oktober 2004 @ 20:00 CEST
Uporabnik: opazovalec
Bolečina je grenek napoj, s katerim zdravnik v vas ozdravi vaš bolni jaz.
Zaupajte torej zdravniku in v miru in tišini izpijte svoj delež, kajti njegovo roko, čeprav trdo in težko, vodi dobrotna roka Nevidnega.
Za komentarje so odgovorni njihovi avtorji. Avtorji spletne strani na komentarje obiskovalcev nimamo nobenega vpliva.
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne
nedelja, 24. oktober 2004 @ 23:19 CEST
Ja resnično,
skoraj vsak od nas
ima bolni jaz,
če ne bi bilo tako,
bi bil prav vsak ves čas,
popolnoma zdrav.
Pretekli negativni miselni vzorci,
zasteklena negativna čustva,
vskladiščena razočaranja,
nam povzročajo
notranje energetske zastoje.
Sprostiti se,
odpustiti od sebe vse negativno,
naj gre po reki časa v ocean
in naj ostane samo to,
kar nam plemeniti življenje,
kar nas veseli in navdušuje.
Roka Nevidnega
čaka na tvoje zaupanje. :)
Prispeval/a: Miran Zupančič dne
ponedeljek, 25. oktober 2004 @ 14:14 CEST
Smo bitja, ki si želimo srečo in sovražimo trpljenje. In vendar, kljub vsemu prizadevanju za srečo, mir in veselje je večina ljudi v svoji najgloblji notranjosti nesrečnih in nezadovoljnih. Trpijo zaradi samih sebe in zaradi življenja, ki jim je naklonilo vse kaj drugega kot srečo.
" Kjer ni notranjega miru, tam je prisotno trpljenje", pravi Buda. Če je navzoča neizpoljnena želja. Kajti vsaka neizpolnjena želja nas teži. Iz tega razloga vsi ljudje, vsa bitja nasploh, nenehno poskušajo izpolniti svoje želje in strasti, da bi se tako odrešili notranje muke, notranjega nemira, ki ga povzročajo nezadovoljene želje. Svoje želje poskušajo pomiriti s pohlepom, ki se včasih ne ustavi niti z umorom in ropom. Zakaj imamo ljudje toliko želja? Iz zelo preprostega razloga; ker naše trenutno stanje, razmere in zakonitosti, v katerih živimo, ne odgovarjajo našemu najbolj notranjemu bistvu.Zato mnoge ljudi, če ne kar večino, žene skozi življenje notranji nemir, ki ga občasno preglasijo zunanje dejavnosti, vendar pa se tega nemira nikoli ne da povsem utišati. In posledica vsake neizpolnjene želje je nova želja.
Če beremo Budo vidimo, da je Buda te povezave spoznal in doživel v samem sebi ter vsako doumel. Ta globoki uvid v okoliščine in s tem življenjske zakone, ki so osnova vsega obstoja na tem svetu, je izražen v " štirih plemenitih resnicah"
1. v trpljenju
2. v nastanku oz. vzroku trpljenja
3. v prenehanju trpljenja
4. v osemkratni poti, ki vodi k prenehanju trpljenja.
In pravi:" Kaj pa je, menihi, sveta resnica o trpljenju? Rojstvo je trpljenje; bolezen je trpljenje; smrt je trpljenje; žalost, tarnanje, bolečina, skrb in obup so trpljenje; biti povezan z neljubljenim je trpljenje; biti ločen od ljubljenega je trpljenje; kratko rečeno: pet primerov pripadnosti je trpljenje".
V tej prvi od " štirih plemenitih resnic" nam Buda predoči, da pomeni življenje na tem svetu kljub vsem lepim trenutkom, ki brez dvoma obstajajo, za človeka konec koncev le trpljenje in bolečino. Vedno znova doživeto trpljenje pa bo človeka nekoč pripeljalo do spoznanja, da natem svetu in v življenju na njem nekaj v osnovi ni vredu. Vse, kar si mukoma vedno znova pribori in zgradi, mu je v danem trenutku zopet vzeto. Vse te izkušnje se vtisnejo v zavest. In nekoč pride trenutek, ko se začne spraševati:" Zakaj je življenje na tem svetu povezano s bolečino s toliko trpljenja, žalosti? Zakaj sem vedno znova nezadovoljen in stalno iščem...., da kaj pravzaprav iščem?" Zakaj, zakaj, čemu?
Na tej boleči točki začnemo premišljevati o sebi samemu: Kdo ali kaj sem prazaprav? Od kod sem prišel in kam bom potem šel? Bo šel kdo z menoj? V čem je poanta trajne sreče po kateri hrepenim v naglobljem bistvu? Bom to srečo če že ne na tem svetu našel vsaj po smrti v onostranstvu? Človeka, ki ga žene naraščujoča izkušnja bolečine in trpljenja, postane končno pravi učenec in prodre do druge od " štirih plemenitih resnic". Kajti vprašanje " zakaj" postaja zanj vedno močnejše in vedno bolj pereče.
V našem zahodnem kulturnem krogu je v preteklosti cerkvena dogma že pred mnogimi stoletji zbrisala misel o ponovnem življenju na zemlji. Človek se rodi, živi svoje življenje, umre in pride pred sodni božji stol, kjer mu je dosojena večna blaženost ali večno pogubljenje. Nasprotje tega pa je misel, da ga bo vse, kar je storil v življenju, spremljalo tudi v naslednjem življenju. Ta misel pa je v skladju z univerzalnim duhovnim svetovnim naukom vseh časov. In nam daje odgovor na vprašanje zakaj. Karmični pogoji, na katere se opozarja, so znamenje: " kar sejete, boste želi!"
Ta zakon je po eni strani prekletstvo, po drugi pa milost; preklestvo zato, ker veže človeka na njegova dela, zaradi česar vedno znova trpi, milost pa, ker ravno zaradi izkušnje trpljenja nastaneta v človeku zavest in zmožnost ločevanja. Zmožnosti spoznanja se v mnogih inkarnacijah izostrijo in nekoč pride do psihičnega trenutka, v katerem človek sprevidi, da mu življenje v svetu toka bivanja ponovnega rojstva in smrti ne more več nuditi ničesar bistvenega. Tako začne hrepeneti po višjih vrednotah.
Z analitičnim mišljenjem v preteklem razvojnem obdobju, ki je nastalo zaradi popačene podobe prvotne modrosti, so čustva padla na raven živalskih instiktov in to, kar je bilo prvotno še obramba, se je spremenilo v slo za vedno več, v željo po pridobivanju stvari in oblasti. Mišljenje je namreč opredeljevala nevednost. V meje osebnosti ujeta zavest je postajala čedalje bolj zamegljena. Oster odklon od prvotnega življenja je povzročal sebičnost, ponos, lakomnost in okrutnost. Človekove miselne sposobnosti so se še bolj usmerile navzven, da bi lahko obvladoval oblike in energije narave.
Vendar lahko vsak človek občuti silo, ki ga želi rešiti iz njegovega bolečega oklepa. Kakor hitro zaide ujeta in nedovzetna zavest v slepo ulico življenja, boleče spozna, da mora obstajati še drugi življenjski vir, ne le biološka narava. Tako se človeku ponuja priložnost, da bi resnično odkril resnično vrednost svojega domnevno tako dobro in smiselno urejenega življenja. Nekateri se trkajo po prsih in se jim zdi, da so veliko dosegli. Drugi vidijo, kako visoke zidove ječe so si zgradili, vendar nimajo poguma, da bi jih porušili. Tretji spoznajo, da so celotno zgradbo svojega energijskega Višjega jaza v mnogih inkarnacijah gradili tako, da so Luč, ki jih kliče in želi odrešiti, načrtno izključevali. V njih nastane bolečina in nemir. V svojem bitju začutijo vsaj rahlo vibriranje ali delovanje te mogočne božanske sile, ki jih želi odrešiti iz njihovega oklepa. Počasi slutijo enost, ki izravnava vsa nasprotja in se zavedo, da je ta sila skrita nekje v njih. V srcu takih ljudi nastane občutek, izkušnja vseobsegajoče ljubezni! In vstane misel, vprašanje:Ali je to, kar sem dosegel v življenju vse? Sem se zato rodil?
Človekova pot naj bi potekala takole:
Hrepenenje v srcu povzroči močno bolečino, katera prebudi vpogled v našo pravo poslanstvo in nas pripelje do prostovoljne spremembe mišljenja in posledično delovanja. Oboje se potem naravnata k višjemu cilju. Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Zardi tega si človek s svojo prebujeno močjo volje osvoji nova področja življenja in si podredi vse svoje želje. Tako nas notranji " Zdravnik " ozdravi s svojo nevidno " dobrotno" roko.
lep pozdrav
Miran.
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
sobota, 30. oktober 2004 @ 19:10 CEST
Nauk:
Ne dogaja se vedno, da zdravnik v nas ozdravi naš bolni jaz. Ozdravimo si ga lahko tudi sami in sicer tako, da v tišini izpijemo svoj delež, ki nam ga je odmerila izkušnja, kajti njeno roko, čeprav trdo in težko, vodi dobrota nevidnega v nas, ki našo bolezen uvidi, izkušnja pa nas nanjo opozori.
Vsako izkušnjo je treba nastaniti v sistem delovanja, jo oštevilčiti, jo kriti z zavarovanjem. Seveda ne da se te izkušnje izničiti, lahko jo damo le na stran, da bo bedela nad našim bolnim jazom in ga opozarjala. Včasih pa naš jaz zboli in je prizadet, ker je treba plačati račun tudi za prekomerno dobroto, ki jo drugi pojmujejo kot neumnost tistega, ki je naivno mislil, da je dober.
Prispeval/a: opazovalec dne
nedelja, 31. oktober 2004 @ 18:53 CET
Za prekomerno dobroto nikoli ni potrebno plačati račun.
Računi se plačujejo, če so odnosi pogojeni (trgovina,
dam-daš).
Če naš jaz zboli in je prizadet, ni bila prekomerna dobrota ampak interes (iskali smo: ljubezen, spoštovanje, korist, hvalo...).
Pozdrav
Prispeval/a: Tatjana Malec dne
nedelja, 31. oktober 2004 @ 23:07 CET
Dragi Opazovalec Vinko,
s teboj se ne morem strinjati, ker si pojem dobrote in prizadetosti zelo zožil na enotni imenovalec z materialnimi primesmi, ki si ga poimenoval interes. Nasproti dobroti ne stoji le pogojen odnos dam - daš, temveč veliko več. Takšno poenostavljanje ne vodi nikamor. Rekla bi da si ta odnos zelo zbanaliziral.
Dobrota ni zagledana v odnos - dam daš, ker potem ni več dobrota. Dobrota je zagledana v druge ekvivalentne človeških vrednot na ravni kakovosti odnosa dobrotnik in tisti, ki mu je dobrota namenjena. Dobrota je v bistvu ljubezen. Ljubezen pa ni količinski temveč kakovostni pojem. Dobrota se izkaže kot ljubezen kadar začuti, da je v tistem, ki mu je namenjena resnična in ne zlagana potreba po njej, da le-temu pomaga, ker je pomoči zares potreben. Poleg tega pa dobrota upravičeno postavlja pričakovanja po iskrenosti, poštenju, odgovornosti, obzirnosti in po drugih sorodnih ekvivalentnih vrednotah. Ali se ti ne zdi Vinko, da je lahko dober človek prizadet, če opazi, da nekdo izvabi iz dobrote čimveč lastnega užitka in je oglušel na tej črti za pravo mero in uživa smo ob surogatih, ki mu jih dobrota daje.
In nenazadnje dobrota je tudi ljubezen, ki vse razume in odpušča in tisti, ki dobroto daje doživlja medsebojni odnos na ravni kakovosti in če tisti, ki mu je namenjena ali jo prejema, jo doživlja le na ravni količinskosti, je gotovo s tem odnosom nekaj narobe. Ali se ti ne zdi, da je takšen odnos moten in ali ni dober človek, ko spozna takšen odnos, upravičeno prizadet (rekla bi zelo v navednicah, da "plača račun" z občutenjem bolečine). Pri dobroti gre za notranjo resničnost, iskrenost in neposrednost, ki je čisto kvalitativna: če je, ne potrebuje dokazov, ker je sama po svojem neposrednem bivanjskem izkustvu najboljši dokaz, da ne gre za trgovino, kot ti navajaš, gre za ljubezen, ki pa ni nujno, da jo čutita oba na isti valovni dolžini - tisti, ki daje in tisti ki jo prejema. Potem to ni več dobrota, temveč trgovina. Včasih imata oba korist, včasih pa le eden iz ene ali druge strani.
Dokazovanje dobrote ni dobrota, vsako dokazovanje iskrenosti je neiskrenost preprosto zato, ker dokazuje; vsak dokaz je namreč posrednost; posrednost pa je nasprotje neposrednosti in z njo iskrenosti in dobrotljive ljubezni, ki je v neposrednosti.
Dobrota je življenjski ideal, sprejemanje dobrote pa to ni. Kako daleč še zaostajajo človeške dimenzije dobrote kot ljubezni za dimenzijami človekovega egoizma je težko reči, ker je treba videti v vsakem primeru v srce. Duhovna sila ljubezni, ki se kaže v dobroti ne more pogojevati nobenega nadomstila, ker je neprijemljiva, nekoličinska kakovost življenja, ki je nobena količina ne more niti dati, niti odvzeti. Je nanadomestljiv izvirnik, se javlja v izkustvenem dnu človeka, ki je, kolikor jo res doživlja. Dobrota se javlja kot ljubezen in sreča. Resnična dobrota ne odmeva iz trušča količinsko nabreklega sveta. Je skromna in tiha, se ne hvali in ne pričakuje plačila, potrebuje nekaj več. Dobrota ni ikona današnjega časa, egoizem pa je. Med dobrim človekom in egoistom pa zazja nepremostljivo nasprotje, še zlasti če se oba stopnjujeta. Takšna usmerjenost pa vodi v prizadetost. Smisel in z njim harmonijo življenja pa najdemo v svoji notranjosti . Smisel dobrote je enovit in nedeljiv. Če nadalje razčlenjujemo dobroto ugotovimo, da je njen nagib v ljubezni, njen namen pa spoznavna resnica. V dobroti je skrito več bogastva, kot v nedostopni luči. Ljubezen je zastopnica vsega emocionalnega življenja, dobrota pa njen biser. Človek brez ljubezni bi bil brez vzmeti za dobroto. Z dobroto človek vzpostavlja zvezo s človekom. Izraz dobrote je izraz ljubezni do človeka. Nasprotje dobremu pa je tudi slabo. Slabo pa vedno boli, rani, prizadene, skratka po domače rečemo:: "plačujemo račune za svojo dobroto". Tak račun je vedno bolečina. Dobrota je lahko preslišana ali spregledana na najrazličnejše načine, lahko pa je tudi zmanipulirana za osebne koristi na najrazličnejše načine.
Prispeval/a: opazovalec dne
sreda, 3. november 2004 @ 07:20 CET
Draga Tatjana,
strinjam se, da je dobrota v bistvu ljubezen.
Govorim o čisti ljubezni ali vsaj o tisti, ki je blizu idealu. polovičarstvo me ne zanima. Za mene je polovičarstvo, če ljubezen nudim samo dobrim.
Kaj je smisel dobrote in ljubezni? Ali ni smisel, da jih dajemo čim več; da se razdajamo? Če je to smisel, zakaj smo potem prizadeti (tudi večina "dobrih" staršev), ker se je nekdo priklopil na naš izvir ljubezni? Zakaj nuditi dobroto samo dobrima?
Slabo lahko prizadene samo slabo, dobremu ne more nič.
Še naprej bom poenostavljal in banaliziral, ker imam rad enostavne stvari. Razlage me niti ne zanimajo več. Če me zanima jabolko, ugriznem vanj. Ni mi potrebna razlaga okusa, ker bom sam vedel.
NE ZAMUDITE
Misel tedna
Prispeval/a: stojči dne nedelja, 24. oktober 2004 @ 23:19 CEST
Ja resnično,
skoraj vsak od nas
ima bolni jaz,
če ne bi bilo tako,
bi bil prav vsak ves čas,
popolnoma zdrav.
Pretekli negativni miselni vzorci,
zasteklena negativna čustva,
vskladiščena razočaranja,
nam povzročajo
notranje energetske zastoje.
Sprostiti se,
odpustiti od sebe vse negativno,
naj gre po reki časa v ocean
in naj ostane samo to,
kar nam plemeniti življenje,
kar nas veseli in navdušuje.
Roka Nevidnega
čaka na tvoje zaupanje. :)
---
stojči
Misel tedna
Prispeval/a: Miran Zupančič dne ponedeljek, 25. oktober 2004 @ 14:14 CEST
" Kjer ni notranjega miru, tam je prisotno trpljenje", pravi Buda. Če je navzoča neizpoljnena želja. Kajti vsaka neizpolnjena želja nas teži. Iz tega razloga vsi ljudje, vsa bitja nasploh, nenehno poskušajo izpolniti svoje želje in strasti, da bi se tako odrešili notranje muke, notranjega nemira, ki ga povzročajo nezadovoljene želje. Svoje želje poskušajo pomiriti s pohlepom, ki se včasih ne ustavi niti z umorom in ropom. Zakaj imamo ljudje toliko želja? Iz zelo preprostega razloga; ker naše trenutno stanje, razmere in zakonitosti, v katerih živimo, ne odgovarjajo našemu najbolj notranjemu bistvu.Zato mnoge ljudi, če ne kar večino, žene skozi življenje notranji nemir, ki ga občasno preglasijo zunanje dejavnosti, vendar pa se tega nemira nikoli ne da povsem utišati. In posledica vsake neizpolnjene želje je nova želja.
Če beremo Budo vidimo, da je Buda te povezave spoznal in doživel v samem sebi ter vsako doumel. Ta globoki uvid v okoliščine in s tem življenjske zakone, ki so osnova vsega obstoja na tem svetu, je izražen v " štirih plemenitih resnicah"
1. v trpljenju
2. v nastanku oz. vzroku trpljenja
3. v prenehanju trpljenja
4. v osemkratni poti, ki vodi k prenehanju trpljenja.
In pravi:" Kaj pa je, menihi, sveta resnica o trpljenju? Rojstvo je trpljenje; bolezen je trpljenje; smrt je trpljenje; žalost, tarnanje, bolečina, skrb in obup so trpljenje; biti povezan z neljubljenim je trpljenje; biti ločen od ljubljenega je trpljenje; kratko rečeno: pet primerov pripadnosti je trpljenje".
V tej prvi od " štirih plemenitih resnic" nam Buda predoči, da pomeni življenje na tem svetu kljub vsem lepim trenutkom, ki brez dvoma obstajajo, za človeka konec koncev le trpljenje in bolečino. Vedno znova doživeto trpljenje pa bo človeka nekoč pripeljalo do spoznanja, da natem svetu in v življenju na njem nekaj v osnovi ni vredu. Vse, kar si mukoma vedno znova pribori in zgradi, mu je v danem trenutku zopet vzeto. Vse te izkušnje se vtisnejo v zavest. In nekoč pride trenutek, ko se začne spraševati:" Zakaj je življenje na tem svetu povezano s bolečino s toliko trpljenja, žalosti? Zakaj sem vedno znova nezadovoljen in stalno iščem...., da kaj pravzaprav iščem?" Zakaj, zakaj, čemu?
Na tej boleči točki začnemo premišljevati o sebi samemu: Kdo ali kaj sem prazaprav? Od kod sem prišel in kam bom potem šel? Bo šel kdo z menoj? V čem je poanta trajne sreče po kateri hrepenim v naglobljem bistvu? Bom to srečo če že ne na tem svetu našel vsaj po smrti v onostranstvu? Človeka, ki ga žene naraščujoča izkušnja bolečine in trpljenja, postane končno pravi učenec in prodre do druge od " štirih plemenitih resnic". Kajti vprašanje " zakaj" postaja zanj vedno močnejše in vedno bolj pereče.
V našem zahodnem kulturnem krogu je v preteklosti cerkvena dogma že pred mnogimi stoletji zbrisala misel o ponovnem življenju na zemlji. Človek se rodi, živi svoje življenje, umre in pride pred sodni božji stol, kjer mu je dosojena večna blaženost ali večno pogubljenje. Nasprotje tega pa je misel, da ga bo vse, kar je storil v življenju, spremljalo tudi v naslednjem življenju. Ta misel pa je v skladju z univerzalnim duhovnim svetovnim naukom vseh časov. In nam daje odgovor na vprašanje zakaj. Karmični pogoji, na katere se opozarja, so znamenje: " kar sejete, boste želi!"
Ta zakon je po eni strani prekletstvo, po drugi pa milost; preklestvo zato, ker veže človeka na njegova dela, zaradi česar vedno znova trpi, milost pa, ker ravno zaradi izkušnje trpljenja nastaneta v človeku zavest in zmožnost ločevanja. Zmožnosti spoznanja se v mnogih inkarnacijah izostrijo in nekoč pride do psihičnega trenutka, v katerem človek sprevidi, da mu življenje v svetu toka bivanja ponovnega rojstva in smrti ne more več nuditi ničesar bistvenega. Tako začne hrepeneti po višjih vrednotah.
Z analitičnim mišljenjem v preteklem razvojnem obdobju, ki je nastalo zaradi popačene podobe prvotne modrosti, so čustva padla na raven živalskih instiktov in to, kar je bilo prvotno še obramba, se je spremenilo v slo za vedno več, v željo po pridobivanju stvari in oblasti. Mišljenje je namreč opredeljevala nevednost. V meje osebnosti ujeta zavest je postajala čedalje bolj zamegljena. Oster odklon od prvotnega življenja je povzročal sebičnost, ponos, lakomnost in okrutnost. Človekove miselne sposobnosti so se še bolj usmerile navzven, da bi lahko obvladoval oblike in energije narave.
Vendar lahko vsak človek občuti silo, ki ga želi rešiti iz njegovega bolečega oklepa. Kakor hitro zaide ujeta in nedovzetna zavest v slepo ulico življenja, boleče spozna, da mora obstajati še drugi življenjski vir, ne le biološka narava. Tako se človeku ponuja priložnost, da bi resnično odkril resnično vrednost svojega domnevno tako dobro in smiselno urejenega življenja. Nekateri se trkajo po prsih in se jim zdi, da so veliko dosegli. Drugi vidijo, kako visoke zidove ječe so si zgradili, vendar nimajo poguma, da bi jih porušili. Tretji spoznajo, da so celotno zgradbo svojega energijskega Višjega jaza v mnogih inkarnacijah gradili tako, da so Luč, ki jih kliče in želi odrešiti, načrtno izključevali. V njih nastane bolečina in nemir. V svojem bitju začutijo vsaj rahlo vibriranje ali delovanje te mogočne božanske sile, ki jih želi odrešiti iz njihovega oklepa. Počasi slutijo enost, ki izravnava vsa nasprotja in se zavedo, da je ta sila skrita nekje v njih. V srcu takih ljudi nastane občutek, izkušnja vseobsegajoče ljubezni! In vstane misel, vprašanje:Ali je to, kar sem dosegel v življenju vse? Sem se zato rodil?
Človekova pot naj bi potekala takole:
Hrepenenje v srcu povzroči močno bolečino, katera prebudi vpogled v našo pravo poslanstvo in nas pripelje do prostovoljne spremembe mišljenja in posledično delovanja. Oboje se potem naravnata k višjemu cilju. Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Zardi tega si človek s svojo prebujeno močjo volje osvoji nova področja življenja in si podredi vse svoje želje. Tako nas notranji " Zdravnik " ozdravi s svojo nevidno " dobrotno" roko.
lep pozdrav
Miran.
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne sobota, 30. oktober 2004 @ 19:10 CEST
Ne dogaja se vedno, da zdravnik v nas ozdravi naš bolni jaz. Ozdravimo si ga lahko tudi sami in sicer tako, da v tišini izpijemo svoj delež, ki nam ga je odmerila izkušnja, kajti njeno roko, čeprav trdo in težko, vodi dobrota nevidnega v nas, ki našo bolezen uvidi, izkušnja pa nas nanjo opozori.
Vsako izkušnjo je treba nastaniti v sistem delovanja, jo oštevilčiti, jo kriti z zavarovanjem. Seveda ne da se te izkušnje izničiti, lahko jo damo le na stran, da bo bedela nad našim bolnim jazom in ga opozarjala. Včasih pa naš jaz zboli in je prizadet, ker je treba plačati račun tudi za prekomerno dobroto, ki jo drugi pojmujejo kot neumnost tistega, ki je naivno mislil, da je dober.
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: opazovalec dne nedelja, 31. oktober 2004 @ 18:53 CET
Računi se plačujejo, če so odnosi pogojeni (trgovina,
dam-daš).
Če naš jaz zboli in je prizadet, ni bila prekomerna dobrota ampak interes (iskali smo: ljubezen, spoštovanje, korist, hvalo...).
Pozdrav
Misel tedna
Prispeval/a: Tatjana Malec dne nedelja, 31. oktober 2004 @ 23:07 CET
s teboj se ne morem strinjati, ker si pojem dobrote in prizadetosti zelo zožil na enotni imenovalec z materialnimi primesmi, ki si ga poimenoval interes. Nasproti dobroti ne stoji le pogojen odnos dam - daš, temveč veliko več. Takšno poenostavljanje ne vodi nikamor. Rekla bi da si ta odnos zelo zbanaliziral.
Dobrota ni zagledana v odnos - dam daš, ker potem ni več dobrota. Dobrota je zagledana v druge ekvivalentne človeških vrednot na ravni kakovosti odnosa dobrotnik in tisti, ki mu je dobrota namenjena. Dobrota je v bistvu ljubezen. Ljubezen pa ni količinski temveč kakovostni pojem. Dobrota se izkaže kot ljubezen kadar začuti, da je v tistem, ki mu je namenjena resnična in ne zlagana potreba po njej, da le-temu pomaga, ker je pomoči zares potreben. Poleg tega pa dobrota upravičeno postavlja pričakovanja po iskrenosti, poštenju, odgovornosti, obzirnosti in po drugih sorodnih ekvivalentnih vrednotah. Ali se ti ne zdi Vinko, da je lahko dober človek prizadet, če opazi, da nekdo izvabi iz dobrote čimveč lastnega užitka in je oglušel na tej črti za pravo mero in uživa smo ob surogatih, ki mu jih dobrota daje.
In nenazadnje dobrota je tudi ljubezen, ki vse razume in odpušča in tisti, ki dobroto daje doživlja medsebojni odnos na ravni kakovosti in če tisti, ki mu je namenjena ali jo prejema, jo doživlja le na ravni količinskosti, je gotovo s tem odnosom nekaj narobe. Ali se ti ne zdi, da je takšen odnos moten in ali ni dober človek, ko spozna takšen odnos, upravičeno prizadet (rekla bi zelo v navednicah, da "plača račun" z občutenjem bolečine). Pri dobroti gre za notranjo resničnost, iskrenost in neposrednost, ki je čisto kvalitativna: če je, ne potrebuje dokazov, ker je sama po svojem neposrednem bivanjskem izkustvu najboljši dokaz, da ne gre za trgovino, kot ti navajaš, gre za ljubezen, ki pa ni nujno, da jo čutita oba na isti valovni dolžini - tisti, ki daje in tisti ki jo prejema. Potem to ni več dobrota, temveč trgovina. Včasih imata oba korist, včasih pa le eden iz ene ali druge strani.
Dokazovanje dobrote ni dobrota, vsako dokazovanje iskrenosti je neiskrenost preprosto zato, ker dokazuje; vsak dokaz je namreč posrednost; posrednost pa je nasprotje neposrednosti in z njo iskrenosti in dobrotljive ljubezni, ki je v neposrednosti.
Dobrota je življenjski ideal, sprejemanje dobrote pa to ni. Kako daleč še zaostajajo človeške dimenzije dobrote kot ljubezni za dimenzijami človekovega egoizma je težko reči, ker je treba videti v vsakem primeru v srce. Duhovna sila ljubezni, ki se kaže v dobroti ne more pogojevati nobenega nadomstila, ker je neprijemljiva, nekoličinska kakovost življenja, ki je nobena količina ne more niti dati, niti odvzeti. Je nanadomestljiv izvirnik, se javlja v izkustvenem dnu človeka, ki je, kolikor jo res doživlja. Dobrota se javlja kot ljubezen in sreča. Resnična dobrota ne odmeva iz trušča količinsko nabreklega sveta. Je skromna in tiha, se ne hvali in ne pričakuje plačila, potrebuje nekaj več. Dobrota ni ikona današnjega časa, egoizem pa je. Med dobrim človekom in egoistom pa zazja nepremostljivo nasprotje, še zlasti če se oba stopnjujeta. Takšna usmerjenost pa vodi v prizadetost. Smisel in z njim harmonijo življenja pa najdemo v svoji notranjosti . Smisel dobrote je enovit in nedeljiv. Če nadalje razčlenjujemo dobroto ugotovimo, da je njen nagib v ljubezni, njen namen pa spoznavna resnica. V dobroti je skrito več bogastva, kot v nedostopni luči. Ljubezen je zastopnica vsega emocionalnega življenja, dobrota pa njen biser. Človek brez ljubezni bi bil brez vzmeti za dobroto. Z dobroto človek vzpostavlja zvezo s človekom. Izraz dobrote je izraz ljubezni do človeka. Nasprotje dobremu pa je tudi slabo. Slabo pa vedno boli, rani, prizadene, skratka po domače rečemo:: "plačujemo račune za svojo dobroto". Tak račun je vedno bolečina. Dobrota je lahko preslišana ali spregledana na najrazličnejše načine, lahko pa je tudi zmanipulirana za osebne koristi na najrazličnejše načine.
Lep pozdrav tebi Vinko in vsem dobrim ljudem
Tatjana
Misel tedna
Prispeval/a: opazovalec dne sreda, 3. november 2004 @ 07:20 CET
strinjam se, da je dobrota v bistvu ljubezen.
Govorim o čisti ljubezni ali vsaj o tisti, ki je blizu idealu. polovičarstvo me ne zanima. Za mene je polovičarstvo, če ljubezen nudim samo dobrim.
Kaj je smisel dobrote in ljubezni? Ali ni smisel, da jih dajemo čim več; da se razdajamo? Če je to smisel, zakaj smo potem prizadeti (tudi večina "dobrih" staršev), ker se je nekdo priklopil na naš izvir ljubezni? Zakaj nuditi dobroto samo dobrima?
Slabo lahko prizadene samo slabo, dobremu ne more nič.
Še naprej bom poenostavljal in banaliziral, ker imam rad enostavne stvari. Razlage me niti ne zanimajo več. Če me zanima jabolko, ugriznem vanj. Ni mi potrebna razlaga okusa, ker bom sam vedel.
Lep pozdrav tebi Tatjana in VSEM ljudem.