Smo bitja, ki si želimo srečo in sovražimo trpljenje. In vendar, kljub vsemu prizadevanju za srečo, mir in veselje je večina ljudi v svoji najgloblji notranjosti nesrečnih in nezadovoljnih. Trpijo zaradi samih sebe in zaradi življenja, ki jim je naklonilo vse kaj drugega kot srečo.

" Kjer ni notranjega miru, tam je prisotno trpljenje", pravi Buda. Če je navzoča neizpoljnena želja. Kajti vsaka neizpolnjena želja nas teži. Iz tega razloga vsi ljudje, vsa bitja nasploh, nenehno poskušajo izpolniti svoje želje in strasti, da bi se tako odrešili notranje muke, notranjega nemira, ki ga povzročajo nezadovoljene želje. Svoje želje poskušajo pomiriti s pohlepom, ki se včasih ne ustavi niti z umorom in ropom. Zakaj imamo ljudje toliko želja? Iz zelo preprostega razloga; ker naše trenutno stanje, razmere in zakonitosti, v katerih živimo, ne odgovarjajo našemu najbolj notranjemu bistvu.Zato mnoge ljudi, če ne kar večino, žene skozi življenje notranji nemir, ki ga občasno preglasijo zunanje dejavnosti, vendar pa se tega nemira nikoli ne da povsem utišati. In posledica vsake neizpolnjene želje je nova želja.

Če beremo Budo vidimo, da je Buda te povezave spoznal in doživel v samem sebi ter vsako doumel. Ta globoki uvid v okoliščine in s tem življenjske zakone, ki so osnova vsega obstoja na tem svetu, je izražen v " štirih plemenitih resnicah"
1. v trpljenju
2. v nastanku oz. vzroku trpljenja
3. v prenehanju trpljenja
4. v osemkratni poti, ki vodi k prenehanju trpljenja.

In pravi:" Kaj pa je, menihi, sveta resnica o trpljenju? Rojstvo je trpljenje; bolezen je trpljenje; smrt je trpljenje; žalost, tarnanje, bolečina, skrb in obup so trpljenje; biti povezan z neljubljenim je trpljenje; biti ločen od ljubljenega je trpljenje; kratko rečeno: pet primerov pripadnosti je trpljenje".

V tej prvi od " štirih plemenitih resnic" nam Buda predoči, da pomeni življenje na tem svetu kljub vsem lepim trenutkom, ki brez dvoma obstajajo, za človeka konec koncev le trpljenje in bolečino. Vedno znova doživeto trpljenje pa bo človeka nekoč pripeljalo do spoznanja, da natem svetu in v življenju na njem nekaj v osnovi ni vredu. Vse, kar si mukoma vedno znova pribori in zgradi, mu je v danem trenutku zopet vzeto. Vse te izkušnje se vtisnejo v zavest. In nekoč pride trenutek, ko se začne spraševati:" Zakaj je življenje na tem svetu povezano s bolečino s toliko trpljenja, žalosti? Zakaj sem vedno znova nezadovoljen in stalno iščem...., da kaj pravzaprav iščem?" Zakaj, zakaj, čemu?

Na tej boleči točki začnemo premišljevati o sebi samemu: Kdo ali kaj sem prazaprav? Od kod sem prišel in kam bom potem šel? Bo šel kdo z menoj? V čem je poanta trajne sreče po kateri hrepenim v naglobljem bistvu? Bom to srečo če že ne na tem svetu našel vsaj po smrti v onostranstvu? Človeka, ki ga žene naraščujoča izkušnja bolečine in trpljenja, postane končno pravi učenec in prodre do druge od " štirih plemenitih resnic". Kajti vprašanje " zakaj" postaja zanj vedno močnejše in vedno bolj pereče.

V našem zahodnem kulturnem krogu je v preteklosti cerkvena dogma že pred mnogimi stoletji zbrisala misel o ponovnem življenju na zemlji. Človek se rodi, živi svoje življenje, umre in pride pred sodni božji stol, kjer mu je dosojena večna blaženost ali večno pogubljenje. Nasprotje tega pa je misel, da ga bo vse, kar je storil v življenju, spremljalo tudi v naslednjem življenju. Ta misel pa je v skladju z univerzalnim duhovnim svetovnim naukom vseh časov. In nam daje odgovor na vprašanje zakaj. Karmični pogoji, na katere se opozarja, so znamenje: " kar sejete, boste želi!"


Ta zakon je po eni strani prekletstvo, po drugi pa milost; preklestvo zato, ker veže človeka na njegova dela, zaradi česar vedno znova trpi, milost pa, ker ravno zaradi izkušnje trpljenja nastaneta v človeku zavest in zmožnost ločevanja. Zmožnosti spoznanja se v mnogih inkarnacijah izostrijo in nekoč pride do psihičnega trenutka, v katerem človek sprevidi, da mu življenje v svetu toka bivanja ponovnega rojstva in smrti ne more več nuditi ničesar bistvenega. Tako začne hrepeneti po višjih vrednotah.

Z analitičnim mišljenjem v preteklem razvojnem obdobju, ki je nastalo zaradi popačene podobe prvotne modrosti, so čustva padla na raven živalskih instiktov in to, kar je bilo prvotno še obramba, se je spremenilo v slo za vedno več, v željo po pridobivanju stvari in oblasti. Mišljenje je namreč opredeljevala nevednost. V meje osebnosti ujeta zavest je postajala čedalje bolj zamegljena. Oster odklon od prvotnega življenja je povzročal sebičnost, ponos, lakomnost in okrutnost. Človekove miselne sposobnosti so se še bolj usmerile navzven, da bi lahko obvladoval oblike in energije narave.

Vendar lahko vsak človek občuti silo, ki ga želi rešiti iz njegovega bolečega oklepa. Kakor hitro zaide ujeta in nedovzetna zavest v slepo ulico življenja, boleče spozna, da mora obstajati še drugi življenjski vir, ne le biološka narava. Tako se človeku ponuja priložnost, da bi resnično odkril resnično vrednost svojega domnevno tako dobro in smiselno urejenega življenja. Nekateri se trkajo po prsih in se jim zdi, da so veliko dosegli. Drugi vidijo, kako visoke zidove ječe so si zgradili, vendar nimajo poguma, da bi jih porušili. Tretji spoznajo, da so celotno zgradbo svojega energijskega Višjega jaza v mnogih inkarnacijah gradili tako, da so Luč, ki jih kliče in želi odrešiti, načrtno izključevali. V njih nastane bolečina in nemir. V svojem bitju začutijo vsaj rahlo vibriranje ali delovanje te mogočne božanske sile, ki jih želi odrešiti iz njihovega oklepa. Počasi slutijo enost, ki izravnava vsa nasprotja in se zavedo, da je ta sila skrita nekje v njih. V srcu takih ljudi nastane občutek, izkušnja vseobsegajoče ljubezni! In vstane misel, vprašanje:Ali je to, kar sem dosegel v življenju vse? Sem se zato rodil?

Človekova pot naj bi potekala takole:
Hrepenenje v srcu povzroči močno bolečino, katera prebudi vpogled v našo pravo poslanstvo in nas pripelje do prostovoljne spremembe mišljenja in posledično delovanja. Oboje se potem naravnata k višjemu cilju. Ne moja, ampak Tvoja volja naj se zgodi! Zardi tega si človek s svojo prebujeno močjo volje osvoji nova področja življenja in si podredi vse svoje želje. Tako nas notranji " Zdravnik " ozdravi s svojo nevidno " dobrotno" roko.
lep pozdrav
Miran.

[ Odgovori na to | # ]