| 
 Karta prikazuje cvetlico, ki se je spopadla s skalovjem in kamenjem na svoji poti v dnevno luč. Obdana z avro svetlozlate luči razkriva veličastje svojega drobnega jaza. Prav nič je ni sram in enaka je najsvetlejšemu soncu.
Kadar smo soočeni z zelo težkim položajem, imamo izbiro: lahko smo užaljeni in iščemo nekoga ali nekaj, kogar bi lahko obdolžili za svoje tegobe, ali pa se soočimo z izzivom in zrastemo. Cvetlica, ki jo sla po življenju vodi iz teme v svetlobo nam kaže pot.
Nobenega smisla se nima bojevati proti izzivom življenja ali se jim izogibati ali jih zanikati. So in če naj seme postane cvetlica, potem moramo skoznje. Bodimo toliko pogumni, da zrastemo v cvetlico, ki smo.
Seme ne more vedeti, kaj se bo zgodilo, seme sploh ne pozna cvetlice. In seme niti verjeti ne more, da ima možnost, da postane čudovita cvetlica. Potovanje je dolgo in vedno je varneje, če se na pot sploh ne podaš. Pot je neznana in nič ni zajamčenega. Nič ne more biti zajamčeno. Tisoč in ena nevarnost preži na potovanju, marsikje se lahko spotakneš - seme pa je varno in skrito za trdo lupino. A seme vendarle poskusi, se potrudi: odvrže luščino, ki ga je varovala in se začne gibati. Pri priči se začne boj: spopad s tlemi, s skamni, s skalami. Seme je bilo trdno, poganjek pa je zelo zelo nežen in grozi mu veliko nevarnosti. Seme ni bilo v nikakršni nevarnosti, seme bi lahko preživalo tisočletja, poganjek pa je izpostavljen mnogim nevarnostim. ampak požene se v neznano, k soncu, viru svetlobe, ne da bi vedel kam, ne da bi vedel, zakaj. Velik je križ, ki ga nosi, toda seme ima svoje sanje in gre naprej.
Enaka je človekova pot. Strma je. Terja veliko poguma.
Osho zen tarot
VIII Pogum |
NE ZAMUDITE
VIII Pogum
Prispeval/a: en_bk dne nedelja, 31. oktober 2004 @ 20:59 CET
Nekoč sem vprašal Konfuzija, mojega prijatelja, ali lahko splezam visoko, ne da bi prej padel nizko.
Da ne, mi je odvrnil skozi režanje na vsa usta...in to vsakokrat.
Tudi nekoč mi je nekdo navrgel...tako...s spoštovanjem...da sem izkušen mož. Sem si mislil /ne brez grenkobe, priznam/:
"Eh Miško, ko bi ti vedel, da so izkušnje le napake, ki sem jih storil. In kolikokrat sem jih moral ponoviti, da so postale izkušnje."
Seveda mu tega nisem dejal, ampak sem si pričaral en tak, malček vzvišen, pokroviteljski in jako moder izraz na obraz /enkrat v podobni situaciji sem imel ravno ogledalo pri roki in ko sem se pogledal vanj, sem tam videl majhnega buldoga z očali, samo brez očal/, ga potrepljal po rami in rekel:
"Pride z leti, poba."