|  So zgodbe, ki mi pomagajo bolje razumeti mojo notranjost in smisel življenja. Eno tako kratko zgodbico sem prebrala pred nekaj dnevi v knjigi Kot voda za čokolado (Laura Esquivel).
 Zgodbica govori o tem, da vsi prinesemo s sabo ob rojstvu, v sebi, na svet škatlico vžigalic. Ampak teh vžigalic ne moremo prižgati sami. Potrebujemo svečo, detonator, ki bo prižgala prvo vžigalico. To je lahko naša priljubljena hrana, glasba, nežnost, zvok… In ob vžigu vžigalice se bomo za trenutek počutili razsvetljene z močnim čustvom. V naši notranjosti se bo razlila toplota, ki pa se bo s časom izgubljala, dokler je ne bo poživila detonacija vžiga nove vžigalice.
Da vžigalice lahko gorijo, potrebujejo kisik. Dobijo ga iz diha ljubljene osebe. Ali ljubljenih oseb.
Vendar mora vsakdo sam odkriti detonatorje, ki bodo prižigali njegove vžigalice, lepo počasi, eno za drugo. S prižganimi vžigalicami hrani svojo dušo z energijo - gorenje vžigalic je hrana za dušo.
Če pa pozabimo na svojo škatlico vžigalic, če pozabimo, da so namenjene temu, da gorijo in prinašajo hrano naši duši, potem postanejo naše vžigalice vlažne in plesnive. In duša je žalostna in pobegne iz telesa in bega po globoki temi in poskuša odkriti svoje gorivo, in se ne zaveda, da ji ga lahko da samo nemočno telo, ki ga je zaradi mraza zapustila.
In so ljudje, ki imajo leden dih, in takih ljudi se izogibajmo, kajti lahko ugasnejo najmočnejši ogenj naših vžigalic.
In nikoli ne pozabimo: vlažno škatlico vžigalic je možno osušiti. Samo pravi način moramo najti, biti moramo potrpežljivi in se truditi in vztrajati.
In važno je, da vžigalice prižigamo drugo za drugo. Nikoli več naenkrat. Kajti če se zaradi zelo močnega čustva prižgejo vse vžigalice hkrati, nastane tako močna svetloba, da nam razširi pogled onkraj tistega, kar normalno vidimo. In pred našimi očmi se pokaže bleščeč predor, ki smo ga pozabili ob svojem rojstvu, kaže nam pot in nas kliče, da naj ponovno poiščemo svoj izgubljeni božanski izvor… In duša si zaželi nazaj, odkoder prihaja, in pusti telo nemočno…
|
NE ZAMUDITE
Naše vžigalice
Prispeval/a: stojči dne torek, 26. oktober 2004 @ 17:21 CEST
Simpatična zgodbica, draga Ana,
Kar se mene tiče,
je lahko moj detonator
le tista oseba,
ki mi lahko pokaže,
ta notranji božanski svetlobni predor,
tista oseba,
s katero sva v prejšnjih življenjih,
že kaj lepega,
skupaj imela. :)
lp
---
stojči
Naše vžigalice
Prispeval/a: Miran Zupančič dne četrtek, 28. oktober 2004 @ 18:55 CEST
pohvala za oba. Kar pa se tiče " detonatorja" sta me spomnila na vse pretekle detonatorje, s katerimi sem se vžigal a kaj ko pa ti vžigi niso dokončno vžgali mojega srca, in sem jih nekako doživljal kot predvžig. Tako je to potekalo s krajšimi ali daljšimi obdobji. Potem pa se je v nekem trenutku moje sedanje inkarnacije pojavil nenapovedano glavni Detonator, ki me je v srcu tako vžgal, da se nisem nikoli več mogel ohladiti. Poleti mi zaradi tega ta goreči ogenj dela težave v mojem fizičnem telesu, ker sem vedno prevroč a kaj hočeš, vse ima svojo ceno. Pozimi ali v hladnih mesecih je pa ta ogenj še kako dobrodošel. In tudi ženska se še ni nikoli pritožila nad toplotnim ogrinjalom le enkrat me je vprašala od kod ta goreča peč. Od Njega sem ji povedal; takrat še nisem vedel, da bo dobil ime glavni"Detonator".
lep pozdrav obema od Mirana.