Ta stran je prilagojena za slabovidne, po metodi neskončne vrstice, če želiš članek gledati v običajnem formatu klikni na:
http://www.pozitivke.net/article.php/20041019215310757

Naše vžigalice torek, 26. oktober 2004 @ 06:34 CEST Uporabnik: ana So zgodbe, ki mi pomagajo bolje razumeti mojo notranjost in smisel življenja. Eno tako kratko zgodbico sem prebrala pred nekaj dnevi v knjigi Kot voda za čokolado (Laura Esquivel). Zgodbica govori o tem, da vsi prinesemo s sabo ob rojstvu, v sebi, na svet škatlico vžigalic. Ampak teh vžigalic ne moremo prižgati sami. Potrebujemo svečo, detonator, ki bo prižgala prvo vžigalico. To je lahko naša priljubljena hrana, glasba, nežnost, zvok… In ob vžigu vžigalice se bomo za trenutek počutili razsvetljene z močnim čustvom. V naši notranjosti se bo razlila toplota, ki pa se bo s časom izgubljala, dokler je ne bo poživila detonacija vžiga nove vžigalice. Da vžigalice lahko gorijo, potrebujejo kisik. Dobijo ga iz diha ljubljene osebe. Ali ljubljenih oseb. Vendar mora vsakdo sam odkriti detonatorje, ki bodo prižigali njegove vžigalice, lepo počasi, eno za drugo. S prižganimi vžigalicami hrani svojo dušo z energijo - gorenje vžigalic je hrana za dušo. Če pa pozabimo na svojo škatlico vžigalic, če pozabimo, da so namenjene temu, da gorijo in prinašajo hrano naši duši, potem postanejo naše vžigalice vlažne in plesnive. In duša je žalostna in pobegne iz telesa in bega po globoki temi in poskuša odkriti svoje gorivo, in se ne zaveda, da ji ga lahko da samo nemočno telo, ki ga je zaradi mraza zapustila. In so ljudje, ki imajo leden dih, in takih ljudi se izogibajmo, kajti lahko ugasnejo najmočnejši ogenj naših vžigalic. In nikoli ne pozabimo: vlažno škatlico vžigalic je možno osušiti. Samo pravi način moramo najti, biti moramo potrpežljivi in se truditi in vztrajati. In važno je, da vžigalice prižigamo drugo za drugo. Nikoli več naenkrat. Kajti če se zaradi zelo močnega čustva prižgejo vse vžigalice hkrati, nastane tako močna svetloba, da nam razširi pogled onkraj tistega, kar normalno vidimo. In pred našimi očmi se pokaže bleščeč predor, ki smo ga pozabili ob svojem rojstvu, kaže nam pot in nas kliče, da naj ponovno poiščemo svoj izgubljeni božanski izvor… In duša si zaželi nazaj, odkoder prihaja, in pusti telo nemočno… Komentarji (2) www.pozitivke.net