Dragi Stojči, Miran, Radovedni in vsi obiskovalci Pozitivk!

Vse kar nas obkroža je glasba vibracije. Inštrument vibracije smo tudi sami. Obstaja le vprašanje ali je vibracija zavest?
Da, tako kot mi ima celotni Univerzum svojo zavest. Kako to lahko dokažemo?

Imamo oči, se gledamo in vidno zaznavamo vse kar je pred nami. Vibracija, ki jo resnično sprejemamo vase se zbira v naših očeh tako, da se v njih zbirajo fotoni (delci elektromagnetnega valovanja) z vsega obzorja v dometu gledanja. Našteto fotonov se odbija od vsake nepregledne točke v množici točk v območju našega gledanja. V možganih se elektromagnetno valovanje razpozna kot svetloba.

Kaj lahko zaključimo iz tega? Zavest se ne dogaja samo v možganih oziroma nas, temveč tudi v svetlobi in zraku, saj prinaša v naše oči informacije o predmetih, ki nas obkrožajo. Torej zavest ni samo v nas, temveč je tudi zunaj nas. Mi zunanji predmet doživimo v možganih, nato možgani smiselno projecirajo nazaj v prostor in dajejo vtis, da je predmet tam zunaj in mi sprejemamo to tudi doživljajsko.

Skratka fizikalnega sveta ni brez naše zavesti. Naša podzavest izhaja iz pred-prostora časa in prežema del tudi kvantnih delcev in njihovih struktur. Ta prazavest se razlikuje od naše zavesti, zato ker naša zavest dojema le fizikalni svet okrog sebe. Naša predzavest pa je sposobna dojeti tudi višjedimenzionalni svet neodvisno od nas, čeprav mi o tem svetu nič ne vemo. Zavest o nečem je evolucijskega izvora. Poleg tega imamo tudi vseobsegajočo zavest, imenovano transcendentalna ali kozmična zavest, ki zaobjema vse individualne zavesti in je torej kolektivna duhovna nadgradnja. Ko zavest prestopi svoje meje, preide v skupno neomejeno in neskončno "informacijsko in doživljajsko polje". Ta čista zavest se veže na predmete zavesti. Nazadnje ostane le še predmet zavesti sam - predmet, ki se ga zavedamo, na zavest samo pa pozabimo.

Zavest ni le človeška lastnost, temveč je lastnost Univerzuma, saj izhaja iz kvantnih procesov, ki se dogajajo na vsem Univerzumu. Zavest niso samo človekove spremljajoče lastnosti, kot so subjektivnost, čustvo, zavestna občutja, moralno presojanje, odločanje, svobodna volja, samoidentiteta, sebstvo, samozavedanje, kvalitativnost doživetij itd. Zavest je tudi razvoj vsega globalnega evolucijskega procesa vesolja. Narava je neskončno dimenzionalna in skupek neskončnih možnosti za ustvarjanje pojavnih oblik, ki jih preučuje kvantna fizika. Narava lahko izpolni prav vse želje, le da je potrebno vložiti različne količine energije, za človeka nedosegljivo velike. Narava nima meja in nima zakonov v taki obliki kot jih ima na površini in kot jih dojema v svojem razumskem dometu človek. Lahko bi nekako futuristično to povedali, da narava pri svojih izvorih v svojih globinah in daljavah Univerzuma dovoljuje, da ji "predlagamo" zakone. Pri tem obstajajo neslutene možnosti in odgovornosti za človeka, če bo kdaj do tega s svojim razumom prišel, da bo lahko to storil. V Univerzumu se kodirajo in dekodirajo informacije. V praksi izgleda tako, da je Univerzum celota zavesti, človek oziroma njegovi možgani pa individualna zavest. Svet fizikalnih pojavov ali vibracij o katerih piše Stojči je tisti in takšen svet, kot nam ga predočijo naši možgani in prek možgan naši čuti oziroma duševni procesi. Zunaj nas pa obstaja neskončen-dimenzionalen svet sam na sebi, svet ki obstaja neodvisno od nas, vendar to ni tisti svet, ki ga vidimo. Vidimo le njegovo najbolj enostavno projekcijo na možgane, ki nam jo predstavi naša zavest.

Naša zavest, naš tok zavesti ustreza doživljanju v času. Vendar to ni vse. Neintencionalna zavest lahko presega prostor in čas in razkrije hkrati vseprisotnost vseh prostorov in časov. Tu pa se znajdemo v večnosti, v nesmrtnosti, torej onkraj konkretnosti in prostora - časa. Gre za sestavljene kombinacije oziroma manifestiranih prostorsko - časovnih dogajanj. To je subkvantni svet, ki še ni povsem razčiščen.
Zagotovo je, da s svojim življenjem pustimo "večno sled" v vesoljsko prostorsko - časovnem kontinuumu. Drugače povedano naša prisotnost je bila v Univerzumu zapisana že vseskozi. Vse ravni skupaj pa sestavljajo našo usmerjeno zavedanja zdaj in tukaj. Fiziki imenujejo zavest kvantni vakuum. Iz vsega opisanega izhaja, da je vse v enem in eno v vsem, kar je tudi eksperimentalno in teoretično podkrepljena ugotovitev. Izvor naše zavesti lahko iščemo samo v celoti. Izvoz naših manifestacij in vsebin pa ostaja skrivnosten tako kot vir osnovnega zloma simetrije (stvarjenja).

Celoten kozmos ali Univerzum je sestavljen iz kozmične mreže, katere del smo tudi mi prepredeni s tkivom vesolja.
Naš praspomin prikličemo iz te mreže vesolja. Mi sobivamo z nedeljivo celoto, s katero smo zliti. Smotre, namene in cilje črpamo iz te celote. Višji organizmi premoremo nematerialnega duha in notranjo vitalnost, imenovano življenjska sila. Mi imamo v sebi zelo občutljive merilne sisteme svojih vibracij s celotnim Univerzumom. Te merilne naprave imajo dostop do naše zavesti in zavesti Univerzuma. Nekateri ljudje imajo posebno razvito intuicijo, da se zmorejo povezovati z najvišjimi dimenzijami Univerzalne zavesti. Obstajajo mnogonivojske strukture zavesti nevronske, kvantne in virtualne (duhovne). V višjih stanjih zavesti naj bi bil vstop v kozmični "medij" mogoč. Zato tudi resni znanstveniki ugotavljajo, da mnogi parapsihološki pojavi in mistika nimajo nič nekompatibilnega s fiziko. Šlo naj bi za fiziko kompleksnih sistemov, ne pa za današnjo fiziko individualnih delcev. Obstoj nečesa v sebi kodira značilnosti vsega sistema v Univerzumu, v pogojih zlomljene simetrije pa še posebej določene lastnosti. Zavest je vedno pomen nečesa. Posebej zanimivo je, da z načinom sedanjega opazovanja v kvantnem okviru vplivamo tudi na preteklost, za kar je bil izveden tudi eksperiment. Opazovanje v sedanjosti lahko določa preteklost kvantnega sistema. Ves Univerzum je na nek način zaobjet v vsem posameznem in vsaka stvar je zaobjeta v celoti. Vsi kvantni procesi se prepletajo v obliki zavijanja, razvijanja, zajemanja, razprostiranja. Spominska mreža vesolja je nekaj tako veličastnega in velikega, da si človek s svojim omejenim razumom težko predstavlja. Sebstvo je najgloblja duhovna identiteta človeka, ki lahko presega osebni Jaz (ego) v tako imenovanih transpersonalnih stanjih zavesti. Naša zavest se manifestrira mnogonivojsko v kvantnem in subkvantnem nivoju. Subkvantna celota razpada, neprenehoma nastajajo novi delci in atidelci vakuuma in se vanj vračajo. To ostaja največje odprto vprašanje znanosti. Druga stvar pa je trancendentalno mistično doživetje, ki predstavlja empirični dokaz celovitosti zavesti in enotnega kvantnega polja v vsem Univerzumu. V mističnih in meditativnih stanjih se najverjetneje vzpostavi interospektivni stik s (sub)kvantnimi procesi, ki so nosilci informacij, ki jih vsebuje individualni duh in širše vseobsegajoči Duh. Duh onstran prostora in časa torej obstaja, o tem so si znanstveniki edini.

Ta prispevek naj podkrepi lepe poetične Stojčijeve misli, da si tudi ti lahko glasbenik svoje frekvence. Da vse v nas in okrog nas je v neprestanem frekvenčnem duhovnem valovanju, zato s pomočjo naše zavesti lahko vzpostavimo čudovit sinhroniziran orkester našega življenja povezan z vsem Univerzumom, ki je ena sama ljubezen in mir. Meja ni, če te meje odpravimo znotraj sebe

Lep pozdrav vsem
Tatjana

[ Odgovori na to | # ]