Kdor je v Bogu temu njegovo srce postane luč. V tej svetlobi človek spozna svet in svoja sobitja. V tej svetlobi vidi vse, tako kot vidi sonce vesolje, ki ga obdaja. Vsa nebesna telesa so osvetljena. Iz sonca ni nikjer videti senca. Zaradi luči v svojem srcu gleda razsvetljeni človek v svetlobo in spozna svetlobo v soljudeh, pa čeprav to svetlobo še prekrivajo skrbi, želje in jeza. To svetlobo vidi v drugem, zato je mogoče ljubiti Boga nad vse in svojega bližnjega kot samega sebe.

To stanje zavesti ni zunanji izraz nejasne sentimentalnosti, ampak resnično stanje zavesti, duhovno sončno oko. Kdor Boga zares ljubi nad vse in se zaradi te ljubezni notranje in se zaradi te ljubezni notranje popolnoma spremeni, lahko reče:" Naj se zgodi Tvoja volja, o Gospod", to je istočasno tudi popolno zaupanje in predanost naše volje za odprtje in vodstvo božanskega duha.

In potem lahko tak človek reče isto kot Kristus:" Oče in jaz sva eno!" V Genezi 1, 3 je rečeno: In Bog je dejal: Bodi svetloba! In bila je svetloba. Večno ustvarjanje poteka zaradi energijskih valov iz ene, prvotne svetlobe. Življenje je odvisno od energije, energija pa je odvisna od prvotne svetlobe. Svetloba je oblika energije katera žarči a nima mase niti električnega naboja, toda lahko ustvarja protone in elektrone, skupine atomov in celo vesolje. Po kvantni teoriji se svetloba prenaša v snopih ali po kvantimi žarčenja, ki se imenujejo tudi fotoni.

Ti snopi žarčenja niso nekaj fizičnega, čeprav so temelj celotnega snovnega sveta. Izgleda, da je foton, oziroma osnovni delec svetlobe vedno motiviran z točno določenim namenom delovanja. To dejstvo je kot prvi odkril Leibnitz. On je že v svojem času opazil da fotoni ki tvorijo žarke svetlobe vedno izberejo tisto pot skozi atmosfero, ki jih bo najhitreje pripeljala do njihovega cilja. Vse lastnosti, ki jih pripisuje znanost svetlobi so prav neverjetno podobne kabalistom, ki pojasnujejo božansko kot svetlobo. Če se malce poglobimo v to kar je Planck rekel, da obstaja končni namen, kateri se nahaja izven snovne vzročnosti, tedaj lahko rečemo, da je znanost dokazala obstoj Božanskega.

Vedeti"nič" ali:"Vem , da nič nevem", pomeni prvo izkušnjo nadtčutnega. Opisi stanja prvih izkušenj nadtčutnaga običajno govoriju o niču, ničesar ni, samo zavest in vedenje o bivanju, brez časa, prostora, brez česarkoli, to je svojevrstno stanje"niča". toda to je še le prva izkušnja, kasneje skozi naslednje izkušnje bomo videli da je ta"nič" v bistvu" vse".
To je AYN ( nič ) kabalistov, naslednja manifestacija je AYN ŠOPH ( neskončnost-večnost ), in naslednja manifestacija je AYN ŠOPH AUR ( neomejena svetloba ).

Danes obstaja v svetu ena od znanstvenih teorij o stvarjenju, po kateri je prvotno vse bilo svetloba. Po tej teoriji se je svetloba ločila in del svetlobe, ki hitrosti prvotne svetlobe ni vzdržal, je postajal počasnejši, otrdel in končno postal snov. Duhovno gledano, je to potrditev prastarega nauka. Saj tako kot je do razlike prihajalo pri sami svetlobi, je tudi prvotni svetlobni človek, postajal snovni človek. Kar pomeni, da se je prvotni izvor svetlobe oblikoval postopoma v različna stanja svetlobe oziroma snovi.
lep pozdrav vsem od Mirana.

[ Odgovori na to | # ]