Sem srečal starca, bil modrec zrelih let,
obhodil, videl že je celi ta naš svet,
kaj v sebi čuva, najrajši ima, neguje,
ko sam po svetu hodi, povsod potuje.

Zamislil se je, namrčil si obrvi je rekoč,
življenje lepo, še slajša mirna noč,
prisluhni v stiski, ne oziraj se okrog,
da služi v zdraju par ti tvojih rok...

Se spomniš še cvetočih vrtnic,
rdečih , žametnih dehtečih,
dišečih, vonj te je prevzel,
čaroben bil je tvoj pogled,
ko sem v ljubezni te objel...

Zdaj cvet je uvel, odšel v pozabo,
še veter vonj ponesel je v daljavo,
le nežen cvet, ki se ponovno je rodil,
spomine lepe, tisti čas je obudil.

V čast mi je, da vam predstavim svojega daljnega sorodnika po moji istoimenski babici Marjuti Grosar, Vojka Grosarja, profesorja telesne vzgoje in pesnika iz Vrhovelj v Goriških Brdih.

Za Vojka Grosarja bi lahko rekla, da je njegova poezija vzniknila iz nadčloveške moči. Umetnik je odkril pesniški jezik v svoji bolečini in se izraža v monumentalnih skulpturah besednih metafor svojega notranjega trenutka. Svojo poezijo je pozlatil z mehkobo in s tankočutno izpovedno močjo svoje bolečine. Zanj velja rek »Verjamem, da bi deloval; delujem, da bi razumel." Verjame, v svoje moči, da deluje in deluje, da bi razumel sebe, svoje breme v upanju in iskanju načina, kako se spoprijeti s svojo usodo. Bojuje se z zahrbtno parkinsonovo boleznijo.

Sama…z vetrom prišla
si, v črni vel…šal ovita
kot vila…angel žalosti,
z rdečo vrtnico v roki;

v soju svečk je tvoj obraz
sijal milino žalosti, dokaz,
da bolečina notranja..v tebi
ustvarja moč..lepoto sveti;

Nemočno beli veslamo
skozi notranje topitve sveč.
Spotikamo se in gledamo
starca med šepave noge.
Bobnarji tolčejo odznotraj.
Ko odstranjujejo izpraznjene baterije,
čutimo, kako nas koščena roka
pahne naprej, tja kjer smrt
pomete s čustvi, mislimi,
podobami in spomini.

Vsak krogec spomina
ima drugačno barvo, ki zbledi.
Sredi kipenja moči se življenje
ohladi, ko ura piči in nekaj časa
poplesuje s svojim kazalcem
Memento mori in ugasne luč.

Prišel sem, da prižgem svečo,
Da zamenjam uvele rože s svežimi.
Krizanteme, vrtnico...nagelj.
Da obudim spomin na najbližje,
tiste, ki so mi v življenju pomenili vse.

Ko sem kot otrok verjel v starše,
ki so mi pomenili vse, bili del mene
prijateljem, ki so zaradi bolezni preminuli,
tistim, ki so izbojevali svobodo,
slovenski jezik izbojevali za moj ,
slovensko besedo postavili na prvo mesto...

Poišči si svojo pot,
ki korak, za korakom
ti razpre zavese,
skrivnosti življenja ti razgrne
in pogled na smisel
življenja ti razkrije.

Po cesti svoji se zapelji
in kakšen fini avto si izberi,
ki bo lep pa še udoben,
da z njim se vozil boš
po širni cesti,
ker za peš predolga bo ta pot.

Prestopam se v sebi,
vzpenjam po stopničkah,
da bi dosegla
lonček marmelade na polički.
Stegnila sem vanj prst,
ga vtaknila v usta
in pomešala sladko s slino.

Rada bi ponovila tisto malo
požrešnost, tiso privrženost
k sladkanju in samopotešitvi,
ki črviči v meni kot v jabolku.

Duša je vrednostno obrabljena.
Nima več kaj povedati.
Nič na jeziku, ki noče peti.
Niti svojega spanca
se več ne spominja.
Nore razdalje brez besed.
Potuhnjene nočne more,
izvršeno dejanje,
ki ne more razložiti pomena.
Nihče ne razume stvari,
ki je ni. Ubežala je telesu.
Potopila se je v tolmun,
utonila brez plavuti.
Na dnu je hotela prižgati lučko,
pa je bilo prepozno,
ker je že zgradila svoj značaj,
Molk brez sidrišča,
krhko zatopljenost v izvotljeno
pravljično hišo telesa sedmero
čudežev s šilasto konico
neizpisane beline. Zabodene sanje.
Brez deleža se je čas ustavil
v praznem prostoru,
na beli lisi neskončnosti.
Samotni stenj neizsanjanih pokrajin.

www.tatjana-malec.si

Iščem te!
Ko bom prišla, tebe ne bo več.
Ko prideš ti, bo na mesto mene ptica,
krilato pojoče grlo in vznesena misel,
ki bo zmotila tišino.

Ko boš kot ledeni dež padal name,
bom vedela, da si pobegnil.
Bilo te je strah samotnih kotov sobe.
Izpuhtel si, da slečeš žalost.
Kot neobrasel zaplodek
si ostal uročen v mojih očeh.
Ves čas si se zapisoval vame
in zobal jagode z moje duše.
Odkrivam tvoj boleči užitek vode,
preden izgubiš barvo moje kože.

Mene krivite, ki tu ležim

v breznu, daleč od vseh

poti, v globeli temačni spim

še z drugimi, njih me ni strah;


krivite me za nekaj, kar sem

bil v času polnem gorja..nemira,

bil sem kot vi, do življenja poln prezira,

da sem se z vami ljubil…s smrtjo, vem;

V orlovskem gnezdu
nad rižansko in osapsko dolino
stoji mistični grad,
ki mu skala odpira
ustnice v brezno.

Z vrtoglavo višino
nad tržaškim zalivom
se dviga visoko
proti nebu v skalah nekdanja graščina.
Tu v jami nad kraškim robom
trpečega obleganega ljudstva,
je bival nekoč samotar svetlobe,
čudodelnik ozdravitev,
najboljši ranocelnik vseh časov.

Smrt, kdo si,
kje svoj dom imaš?
Nekoč ga tudi meni daš,
kaj v njem imaš,
da igro to igraš?

Pa res zanima me, smrt,
kaj ti v svojem domu tam imaš,
da vse ljudi v njega daš,
za živali tudi prostor najdeš
in nas onkraj vse odpelješ.

Ljubim Te, dve besedi -
v vsakem utripu srca.
V vsakem vdihu in izdihu.
V vsaki sekundi, v vsakem hipu.
Vse od začetka in do konca
in zopet od začetka...
četudi ničesar več ne bo,
bo ostalo zavedno -
Ljubim Te…

Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solza,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš boš slišal
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...

jože.k

Kletka moja, vesolje.
Tako samotna sem v njem,
kot suha notna vejica
v Bachovi fugi.

Na popku sveta raste
zastrta razprtost,
polifonija glasov,
ki se vzpenjajo čezme,
v pisanem cvetenju upanja.

Si ti Angel,
ki vsako jutro me poljubiš
in mi dobro jutro zaželiš?

Si ti Angel,
ki s parkirišča se odpelješ,
da jaz lahko na isto mesto se parkiram?

Si ti Angel,
ki moje bolečine zdraviš
in zraven še dušo mi ozdraviš?

Skozi sito besed
se mečkajo misli,
cedi se grozdni sok,
izročilo v sivem.

Roka visi poševno
nad mrežico,
uho prisluhne
vibracijam membrane,
nihljajem, ki drhtijo.

Kakor list sem v vetru,
ki ne ve kam ga bo odneslo,
želim, da v Višave bi me poneslo
in po Vesolju razneslo.

Pa prikovan sem na ta Svet,
ki prelep je na pogled,
a človek vanj posadil je smet,
da popestril bi ta Svet.

Zakon morale je zapisan povsod.
Tudi v podobi angela.
Zjutraj vstaneš
s skrivnostjo vetra v sebi,
s potrebo po stapljanju glasov
v zven sozvočja tisočerih drugih angelov,
ki se pomikajo k čistosti neba,
med belino, ki z lilijo naznanja,
da je vse prežeto in pokrito
z vonjem po morali.

Čistost prihaja na belih krilih angelov,
na Michelangelovih perotih
z naborki srče in mehkobo
sluzastih nasmeškov.
Delo igra pomembno vlogo,
da vse kar tvori tvoje vrline, je morala,
igra mere za užitek z glorifikacijo
razuma, ki te osredotoča na trentuek
navdihnjen z zadovoljstvom,
de si sit in toplo oblečen.

Kjer Sava šumi, vasica stoji,
z gozdovi obdana, v soncu žari,
malo prisluhni, ozri se naokrog,
živi tam družina, peterih otrok...

Martina, Mateja sta dvojčici mali,
poleti sta leta štiri stari postali,
še Jurček in Primož bratca tam sta,
v drugem razredu, že v šoli oba.

Mir je velik prostor,
zvočno izoliran,
z reflektorji je osvetljen,
na belo je pobarvan
in z čustvi je napolnjen.

Bela barva
v mavrico se spremeni,
k vodi odhiti
in se vanjo potopi.

V gozdu sem opazila drevesa,
ki imajo različne drže dostojanstva
in cvileče glasove,
ko veter v krošnjah završi.
Naštevala sem imena dreves,
pa nisem prišla do konca.
Prej sem se utrudila,
ker so od mene terjala
popis tišine, ko so obmolknila.

Spomnila sem se,
da so v zgodovini vladali
drevesom podobni ljudje.
Tudi danes je malo tistih,
ki hodijo pokonci
in berejo misli njivi,
popisani s pšeničnimi klasi.