Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solza,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš boš slišal
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...

jože.k