|
||||||
|
|||||||
Kletka moja, vesolje.
Tako samotna sem v njem,
kot suha notna vejica
v Bachovi fugi.
Na popku sveta raste
zastrta razprtost,
polifonija glasov,
ki se vzpenjajo čezme,
v pisanem cvetenju upanja.
Spontana struktura, najslajša
Ejlejtija z gorečo baklo
porajajočega se življenja
in materinskih nanosov
se umika v zatišni prostor srca.
Jaz barva življenja,
škrlat raskavih dlani,
neskončna jata obljub,
nedrček dojk dišeče lipe,
ki cvetijo omamne,
ko udarjajo zvonovi
v lubje spomina.
Berem te list za listom,
prepletam te s svilo gobelinov,
in ti še zmeraj goriš zame
v devonskih morjih preteklosti.
Podpiram ta velikanski prostor
savan, to sladko ugašanje
in izginevanje v blagopokojnost.
Vsa sproščena šumim v lipi,
v travi z vetrom odtrgani zven,
gnezdim in plešem,
tkem vlakna nore sedanjosti.
Za vrnitev v običajni format kliknite tukaj:
www.pozitivke.net
http://www.pozitivke.net/article.php/Poezija_Pesem_Tkanja_Kletka_Vesolje
|
|
| Domov |
|
Powered By GeekLog |
